Palawan

Po osmem čudu spet Manila, Pires, udoben transfer v njegovem avtu do letališča ter polet proti naši končni odločitvi – otočje Busuanga.

Pristala sva na majhnem letališču mesta Coron, kjer vse poteka še ročno...prtljago ti prinese letališki delavec kar na ramenu ali glavi...kot ponavadi napad ''ustrežljivih'' mož, da si čimprej napolnejo svoj jeepney.

Coron oziroma Busuanga spada pod otočje Palawan in je predvsem poznana po potapljanju in raziskovanju potopljenih japonskih vojaških ladij iz druge svetovne vojne (18 ladij).

Mesto samo nima plaže kar pomeni, da je spet šibal rentan motorček...odriti sva hotela kakšno skrivnostno belo plažo, zadovoljiti pa sva se morala z termalnimi vrelci in avanturistično vožnjo po državni avtocesti - makadam da ne bo pomote...z ogromnimi luknjami J

Žal še nisva potapljača, sva pa najin čas lepo izkoristila na skakanju iz otoka na otok ( island hopping).

Pridružila sva se simpatični skupini Filipincev, Japonca, Kitajcev in seveda Slovencev (midva), s katero smo skupaj uživali v vožnji na ladjici, potapljanju in hranjenju ribic v koralnem vrtu,kopanju v smaragdno zelenem jezeru sredi gozda in se na koncu čudili mešanju tokov v lagunah otoka Coron.

Brez skrbi, lačni nismo bili, posadka nam je pripravila ribo na žaru, riž in morsko travo, ki po pravici povedano ni prav nič okusna...pa naj je zdrava kolikor hoče!!!

Od družbe smo se zvečer poslovili ob mrzlem San Miguelu (najbolj znanem pivičku).

Na tem delu Palawana sva prvič obtičala - zaradi tajfuna Sendong, za katerega ste verjetno slišali.

Odpovedani so bili vsi ladijski prevozi, večkrat sva sredi večerje ostala brez pogleda na krožnik in kot veste nama niti internet ni bil namenjen...

Dnevi so minevali v spraševanju kdaj bo naslednji prevoz, vendar sva kar nekajkrat odšla iz agencij brez informacij oziroma polna jeze...bolj kot to, da ni bilo ladje, so naju živcirali brezbrižni uslužbenci, ki se niti malo niso potrudili opravljati svojega dela.

Coron je bil prvi kraj na potovanju, kjer sva srečala Slovence in to kar pet (dve gospe, par in enega mladeniča).

No in po štirih dneh sva dokončno zapustila to skupino otokov Calamian...ampak ni bilo tako preprosto kot se sliši...v poslovalnici Milagrosa shipping so nama potrdili odhod ladje ob 18h in tam sva bila točno ob uri...in opazovala!

Raztovarjanje krmil, živil, cevi, jogijev iz Manile in natovarjanje džipa in motorja ter...je trajalo še samo 5 ur J

Na Filipinih je nujna rezerva časa in potrpežljivost!

Utrujena od čakanja sva bila presrečna, ko nama je prijazen gospod pripravil ležišča, pa četudi med nešteto steklenic coca cole, sprite-a in kakšnega ščurka...

Zajtrk v posteljo je polepšal jutro in prinesel EL NIDO J

Okrog otočka Coron

Pozerja :)

Kolegi Filipinci

Proti twin lagoon

Kakšen ''grd'' razgled

Prostor za kosilo

Naša družba

Najin namen prihoda v El Nido je bil počitek in nabiranje novih moči za nadaljno potovanje...seveda tudi prelep razgled na zeleno morje in apnenčasto hribovje (limestone), ki nas je obdajalo.

Podobno kot Coron je to mestece znano po obisku večih otokov, enem izmed najboljših potapljanj (to piše za skoraj vsak kraj na Filipinih...), ter druženju ljudi na dolgi peščeni plaži in spanju pod palmami J Res lep kraj za umirjanje misli in občudovanje tropskega ambienta...škoda, ker postaja preveč turističen in lahko prej ali slej izgubi svoj čar.

Prvi Božič zdoma sva proslavila z škampi v masleni omaki, špageti s tuno, ananasovimi koktajli in za sladico mangova in bananina palačinka z čokoladnim prelivom.

Čeprav sva imela veliko dela s hrano in opazovanjem dogajanja na ulici sva mislila na vas J

Zvečer sva se srečala z Žigom (prijatelj Lukove sodelovke iz hotela) in njegovimi prijatelji , ki živijo na El Nidu in so večinoma lastniki barov, restavracij oziroma resortov.

Nazdravili smo s slovenskim šnopcom in domačim riževim rumom tudi z njegovo mamo, ki ga je obiskala za praznike.

Ne glede na to, da živijo skoraj v raju na zemlji, večina od njih ne izgleda srečnih........

Naslednji dan ponovno srečanje s Simono in Silvotom, prijetno večerno druženje in tekmovanje moških polovic v razbijanju kokosa na cesti...začudeni pogledi mimoidočih...okušanje kokosovega mleka in rezanje mesa...dobro sta narabutala!!!

Če poznate film Plaža (The Beach) v katerem igra Leonardo di Caprio...pisatelj naj bi ob pisanju knjige preživel večino časa tukaj, od tod zgodba, da je El Nido resnična plaža posneta v filmu – čeprav je snemana na Tajski...

Poslovitev od El Nida na strehi avtobusa (več nas je sedelo na strehi kot v avtobusu) in z vetrom v laseh do naslednje destinacije – Port Barton.

El Nido

S Silvotom in Simono

El Nido - Port Barton

Tako je na strehi

Kraj naj bi bil še turistično nerazvit, vendar temu ni tako, saj je plaža že nasičena z resorti.

Ponujajo podobne izlete kot že na prejšnjih destinacijah, lepe bele peščene plaže na otokih polnih palm, snorklanje med koralnimi grebeni...vodne dogodivščine J

Pri izbiranju kosila v lokalni restavraciji naju je presenetil fant z malo opico v naročju – dolgorepi makaki. 

V 2 dneh, ki sva jih preživela v Port Bartonu sva spoznala, da so opice tukaj kar pogosto hišni ljubljenčki...mogoče bi v naravi vse naredile za kakšno banano...tako sva mislila, dokler naju ni presenetil njen odziv, ko je banano olupila, povohala in jo vrgla na tla!!!!

Tukaj sva odkrila že dolgo iskane rože mesojedke (pitcher plant), ki so na sončni strani skal čakale na pojedino J

Čas je bil da se premakneva naprej v Puerto Princeso, ki naj bi bilo najlepše, najčistejše in najbolj zeleno mesto na Filipinih...

Mesto samo po sebi se nama ni zdelo precej drugačno od drugih, morava pa priznati, da je vseeno čistejše od njenih sorodnic J

Poiskala sva si lepo sobo s tremi posteljami, saj sva pričakovala Piresa...upala sva, da se nama bo res pridružil.

Naslednje jutro sva že imela plan, poskrbela za najino mobilnost in začelo se je raziskovanje okolice...

Zelo nenavaden je bil obisk zapora Iwahig prison and penal farm...po vstopu skozi zapornice so naju obdajale riževe terase, travniki, krave in koze, ki se brezskrbno pasejo in lepo urejeni ribniki...skratka ogromna farma.

Gospod na cesti naju je usmeril proti prvi postojanki – nizko varovan zapor...deležna sva bila velike pozornosti zapornikov...iz kje sta? Koliko sta stara?

Fant, ki je z nama stal na opazovalnem stolpu naju je vprašal, če bi za novoletne praznike podarila zapornikom nekaj škatlic cigaret... vsi so s pričakovanjem strmeli v naju in težko je bilo reči ne...ne glede na to, da sva jim polepšala dan je zelo neprijeten občutek ob pogledu na ljudi za katere ne veš zakaj so med temi bodečimi žicami.

Še to...moški od katerega sva kupila cigarete je tudi zapornik in ni bilo malo ljudi na poti do naslednjega zapora z napisi na majicah; nizko oziroma srednje varovan zapornik...ki so se prosto sprehajali po cestah.

Zapeljala sva se mimo srednje varovanega zapora in ob pozdravljanju in vabilu zapornikov dobila čuden občutek, zato sva se samo obrnila proti izhodu...nisva več želela raziskovati naprej!

Misija – vizija zapora: Podjetje, ki upravlja zapor želi omogočiti zapornikom, ki si pridobijo njihovo zaupanje poldnevno svobodo.

Z delom na farmi jih hočejo naučiti poštenega dela in s tem spoštovanja zakonov države...omogočajo jim tudi družino znotraj kompleksa, tako, da bi lahko njihovo življenje potekalo čim bolj ''normalno''.

Če bi radi imeli boljšo predstavo o delovanju zapora si lahko ogledate film: Out of bounds (2005)

Obisk St. Monica ranča in pekovega hriba (Baker's Hill) je bil z razliko od zapora bolj sproščujoč.

Pogled na različne nasade, svobodne konjičke, uživanje v domačih sladicah in čudenje ob poziranju slikovitih pavov...tukaj bi človek res lahko živel...

Preostanek popoldneva sva namenila  hranjenju in pitju mango shakea J

In naslednji dan (31.12.2011) sva ga končno pričakala – Piresa...vsi trije na motorju iz letališča do guest house...to ni nič čudnega saj se tudi po pet ljudi spravi na motor...priprave na čakanje novega leta, nakup lechona (odojka), celega piščanca na žaru (bbq chicken) in seveda rdečega vinčka.

Okoli devetih zvečer smo začeli z našo pojedino, s pijačo pa malo z zamudo, saj nam je probleme povzročalo odpiranje vina...tukaj odpirača ne uporabljajo preveč in zato sta se Luka in Pires lotila odpiranja z raznimi pripomočki...od žlice, noža, ključev od avta, prsti...Nina pa je navijala...in skupnimi močmi nam je končno uspelo...pa toliko bolj slastno je bilo!

Komaj smo ujeli tricikla da nas je zapeljal do središča dogajanja – Baywalk promenado, kjer smo uživali ob dolgem ognjemetu in nazdravili na SREČNO IN ZDRAVO 2012.

Ura je odbila štiri in bil je čas za spanje, kajti naslednji dan nas je čakala dolga pot do Sabanga – podzemne reke (underground river).

Dvourna slikovita vožnja po notranjosti Palawana nas je pripeljala do naravnega zaklada tega sveta.

Podzemna reka je dolga 8.5km, njena jama pa kar 21km, zato je dobila sloves enega izmed novih 7 čudes sveta.

Njena globina je lahko tudi do 7 metrov, njeni najslavnejši prebivalci pa so netopirji, ki s svojimi ''kakci'' krasijo stalagmite in stalaktite...

Med vožnjo na ladjici nam je vodič pokazal in predstavil oblike s katerimi se je mati narava poigrala med nastajanjem kapnikov – oblike svete družine, jokajočega Jezusa, meduz, kakava in različne zelenjave, premca ladje, dinozavra...res si je vzela čas izpopolnitev jame J

Pozdrav opic ob prihodu iz jame in valovita vožnja nazaj do naših motorčkov.

02.01.2012 – prišel je čas za poslovitev...Pires nazaj v Manilo, midva pa sva bila optimista, da bova dobila kakšen trajetk do notranjosti Filinov (Visayas).

Luka je moral prepočivati dan, saj ga je verjetno motorček (veter in sonce) pošteno zdelal in ker trajekta ni bilo še naslednjih dva dni je imel čas da pride k sebi...

Peti dan novega leta sva se končno vkrcala na ladjo in po dveh dneh v ''deluxe'' nadstropju pričakovala nov kraj J

Boj s kokosom

Čakanje na Piresa

Uspelo :)

Ko je piva že preveč :)

Vhod v underground river

''Kakci''

Kapnik v obliki kakava

Jo opazite?

White beach Puerto Princesa

Iz Palawana

Deluxe nadstropje :)

p.s. Pri prejšnjem blogu sva pozabila omeniti, da nam je odpovedal najin novi fotoaparat L Tako da nekatere slikce, ki bodo priložene so sposojene od najinih prijateljev na poti (z dovoljenjem).

p.s. 2. 30 decembra sva se spoznala z novim Samsung-ovim fotoaparatom...Hvala Božičku J