CorazonDelMundo: Osmo čudo sveta?

(11.12. – 14.12.) Po poslovitvi od Belle in iskanju pravega avtobusnega terminala v Manili smo po šestih urah nočne vožnje prispeli v Baguio – odskočne točke za severnejša mesteca oziroma vasice.

Tukaj sva se poslovila tudi od Virginie in nadaljevala pod skozi Cordilljersko gorovje do Bontoca, ki je bila ''okrašena'' z riževimi terasami, nasadi zelja, krompirja...na postajališčih si ponavadi ljudje kupijo kakšen čips ali čokolado, v tem delih sveta pa ljudje prodajajo nešteto domače pripravljenih priboljškov – palačinke, sticky (zlepljen) riž z rjavim sladkorjem ali kakšnim drugim okusom, jajčka balut v katerem je že razvita račka (naj bi spodbudila spolno slo in podobno...).

Nakup je preprost, samo okno odpreš in gospa ti iz svoje posode pomoli kar si želiš, samo za nekaj centov J

Po prihodu v Bontoc sva se potepala po mestu, ob tem opazila starejše ženičke z različnimi tatuji, ki so značilne za pleme Ifugao in si za drugo noč tukaj našla najcenejše prenočišče na Filipinih do sedaj – nekaj več kot 4€!

Naslednji dan skok na jeepney in razburljiva vožnja po makadamski poti do vasice Sagada...mirna, majhna vasica, kamor se pride večina turistov nadihat svežega zraka in spočit od večjih, onesnaženih mest kot je Manila.

Znana je po svojih visečih krstah (hanging coffins) na skalah sredi gozda, po mnogih jamah v katerih lahko tudi plavaš v vodi ter trekingih na bližnja hribovja.

Po kavici na terasi in prelepem razgledu naju je pot že vodila mimo vaške cerkve, pokopališča, čez strme potke do visečih krst, ki jih krasijo različni napisi ter leseni stoli in križi. Porajalo se je vprašanje kako so si ljudje našli ta kraj za večni počitek? To verjetno vedo samo oni...

Ko sva hodila proti jamam, ki sva si jih tudi želela ogledati so se najine oči ustavile ob napisu...limonina pita domače proizvodnje...no pa sva jo že imela na krožniku J

Na nadaljnjem sprehodu do najinega cilja so naju obdajale ''rastoče skale'' med katerimi je postavljena še kakšna hiška in riževe terase, ki se raztezajo daleč v dolino...do jam nama ni uspelo priti saj naju je mladenič na poti prestrašil da prevoza nazaj do Bontoca danes ni več.

Nisva mu verjela -pohitela sva nazaj do postaje, kjer sva ugotovila da je gospodič govoril resnico!!!

Zadnji jeepney je odpeljal že ob 13h. Takrat sva midva brezskrbno srkala najino kavico J

Dopovedovali so nama, da bova pač morala prenočiti tukaj in iti naslednji dan nazaj...nisva se tako hitro predala in nastavila prst – štopanje...veliko mimoidočih se ni zmenilo za ta dva turista, nekateri so nama celo pomahali in se mirno odpeljali naprej.

Vmes sva že hotela iti na večerjo in si poiskati prenočišče, ampak ne...še vedno sva stala kot lipova bogova in upala na usmiljenje...približeval se nama je tovornjak s plinom pred katerega sva skoraj da ne skočila in nama ja tako rekoč moral ustaviti J

Pa sva ga dobila...skočila sva na tovor, imela še turo do naslednje vasice, kjer so odložili nekaj plina in že sva stala na križišču do Bontoca, do katerega sva se odpeljala s triciklom.

Dan sva zaključila s čim drugim kot z večerjo – juhicama Arozcaldo (gosta riževa juha z kuhanim jajcem) in Mami (piščančja juha z nudlji).

Za spomin in še malo okušanja tega hribovitega predela sva zi za popotnico do naslednjega kraja kupila arašidovo maslo, ki sva ga jedla kar z žličko...

Banaue – mestece obdano z neštetimi, mogočnimi ter več tisoč let starimi riževimi terasami je označeno za OSMO ČUDO SVETA – in res je pravo čudo...

Turistične agencije ponujajo več različnih tur, vendar zaradi najine omejene dnevne porabe sva se kot ponavadi odločila, da bova ta del sveta poizkusila raziskati sama.

Naletela sva na nekaj težav ob najinem planu, od ljudi do turističnih agencij in vodičev, ki so trdili, da je nemogoče hoditi sam skozi riževe terase, najti pot do skrivnostnih slapov skozi gozd, ker naj bi bile poti neoznačene ter na nekaterih delih težko prehodne.

Ob večernem pivu se nama je pridružil mlad fant in z nama spregovoril par slovenskih besed, ki se jih naučil ob vodenju turistov – vprašal je tudi, če imava s sabo kaj šnopca J

Razložil nama je, da pri hrani niso izbirčni, pojejo vse; tudi pse, mačke, kače in opice...no, da niso izbirčni nama je dokazal, ko je mimo priletel insekt z nogami v obliki klešč in v nekaj sekundah pristal v njegovih ustih J

Beseda nemogoče nama ni šla v glavo, zato sva se naslednji dan odpravila na najin podvig...z Virginie, ki sva jo ponovno srečala tukaj...

Razgledna točka riževih teras je bila začetek našega raziskovanja.

Pogled na njih je res magičen in predvsem zelen...tukaj smo se slikali tudi z članom plemena, ki si služi kruh s poziranjem v tradicionalnih oblačilih.

Pot skozi gozd in terase ni označena, ampak je zato toliko bolj avanturistična...moraš imeti kar dobro ravnotežje za hojo po deset centimetrskem robu, če nočeš pristati v namakalnem sistemu.

Nekajkrat se nam je zdelo da smo se izgubili, vendar so nam delavci na terasah prijazno pokazali smer...ter nas vprašali tudi za kakšen cigaret...

Čez riž do vasic, skozi gozd do slapov in po treh urah nazaj v Banaue – misija nemogoče uspela J

Da se, če se dovolj močno hoče!

MALIGAYANG BAGONG TAON – SREČNO NOVO LETO****

p.s. Zakaj vprašaj pred osmo čudo sveta? Nedvomno je čudo, vendar si to številko lasti več čud!

p.s. Še ena novost na najinem blogu: lahko se prijavite, da prejemate nove objave direktno na vaš email naslov in v primeru, da vam je kakšna objava posebno všeč, jo lahko dodate na facebook ali na twitterJ Se priporočamo...