Bohol in zadnji dnevi na Filipinih

Potovanje ni vedno enostavno in po treh mesecih sva rabila počitek...Tagbilaran je bil pravi kraj za to.

Glavno mesto province (otoka) Bohol je ena izmed najbolj obiskanih turističnih destinacij Filipinov.

V tem kraju sva se res počutila kot dva dopustnika...dolgi spanci, zajtrk na terasi hotela, kavice, sveži kokosi in ostalo tropsko sadje ter krajši potepi.

Na Boholu moraš obvezno obiskati popularne Chocolate Hills (čokoladne hribčke) in ker sva tukaj res bila prava turista sva seveda jih.

V tem času so se že začeli barvati iz zelene v lepo rjavo barvo in zaradi imena so kar mikali v ugriz J

Na visoki razgledni točki jih lahko vidiš vse naokrog... v nasprotju z malezijci filipincem primanjkuje podjetništva, saj tam ni nobenega bara, kjer bi ob kakšni mrzli pijački lahko dalj časa užival v prelepem razgledu.

Bar bi bil nedvomno poln zaradi turistov iz celega sveta – mogoče ga pa midva odpreva J

En izmed krajev, kjer še živi najmanjši primat z kar 150 krat večjimi očmi od človeka, v primerjavi s celotno velikostjo telesa, je tudi Bohol.

Nekaj kilometrov stran od mesta se nahaja rezervat oz. informacijski center za te majhne, lušne živali – TARSIERje.

Hoja po ozki poti, obdana z bambusi, manjšimi drevesi in spremljava metuljev vseh barv naju je pripeljala do centra. 

Pogledala sva si oddajo o življenju tarsierja in izvedela veliko zanimivih informacij :

-          podnevi spi, ponoči pa se začne aktivno življenje

-          mnogi mislijo da je opica - tarsier spada v družino primatov (tako kot opice), vendar v primitivnejšo vrsto

-          samica ima lahko samo enega mladička na leto in za njega skrbi do 6 mesecev

-          tarsier lahko zavrti svojo glavo za 180°

-          tudi ušesa prilagaja smeri zvoka

-          ima podaljšane noge, njegovi podplati in prsti pa so lepljivi za boljši oprijem na drevesu

-          kljub njegovi majhnosti (cca. 10cm) lahko skoči tudi do 5m stran

(kot bi 180cm visok človek skočil v daljino 90m!!!!)

Tarsier spada med ogrožene vrste živali zaradi več razlogov.

Prvi je omejitev življenskega prostora, torej izsekavanje gozdov.

Drugi je ujetništvo, kajti veliko tarsierjev je pristalo v kletkah kot domača žival ali turistična atrakcija.

Tretji ima korenine že iz daljne preteklosti – kmetje so ga tretirali kot neke vrste podgano in ga krivili za ropanje njihovega pridelka, zato se jih je veliko ujelo v njihovo past L

 Seveda to ne drži, saj se tarsier prehranjuje z žuželkami in insekti zato je kmetom še kako pomagal!

Še kratka razlaga kaj pomeni ogroženost živali; ima 20% ali več možnosti, da ga v naslednjih dvajsetih letih več ne bo.

Da bo tarsier preživel moramo ohraniti njegov naravni habitat in mu omogočiti normalno življenje brez dotikanja in preglasnega govorjenja ob obisku rezervata.

Čeprav ljudje vedo, da se tarsier lahko poškoduje ali celo ubije ob prevelikem stresu oz. šoku, tega ne upoštevajo in se na ves glas smejejo ali pogovarjajo, fotografske objektive pa porivajo direkt v njegov obraz...hočejo se pokazati in slike takoj objaviti na facebook ali na katerokoli socialno omrežje, za njegovo prihodnost in ohranitev pa se ne zmenijo preveč!

Upava, da bodo v rezervatu znali ohraniti to malo bitje in da bodo ljudje postali bolj obzirni do živali in zemlje nasploh.

Pred odhodom iz Tagbilarana še obisk reke Loboc, ki naju je že ob prvem pogledu spominjala na Ljubljanico...številne ladjice z buffet kosilom in glasna muzika na krovu J

Še komentar o nepredvidljivosti ladijskega prevoza v deželi 7107 otokov...več kot plačaš slabša ladjica je in nikoli ne veš zagotovo na kaj boš naletel...tokrat pozitivno presenečena!

Noč sva prespala v drugem največjem mestu Cebu-ju, naslednji dan letela v največje in se spet srečala s Piresom ter njegovo izbranko Amy.

Skupaj smo preživeli popoldan v že poznani japonski restavraciji in se poslovili do naslednjič – verjetno se vidimo na njuni poroki v Koreji J

Slovo od hišne pomočnice Carmen je bilo težko saj smo se v času, ki smo ga preživeli skupaj navezali en na drugega...

Čokoladni hribčki

Sončni zahod v Tagbilaranu

Najmanjši primat na zemlji

Nenavadne rastline

Sladica Calamay

Reka Loboc

Sušenje riža na cesti

Ko si res zelo utrujen :)

Ocean Park Manila

Poslovitev od Paranaque City

Carmen

Vulkan in kratersko jezero Taal sta bila zaključek najinega potovanja po Filipinih.

V Talisayu sva spoznala starejši par iz Kanade, ki sta se nama pridružila na ladjici in sprehodu po prašni poti do vrha še delujočega vulkana.

Da je še aktiven dokazuje kadeči se vonj po žveplu in že nabrane njegove usedline okoli jezera – nedvomno pa te še na to spomne vročina na določenih predelih.

Če si len lahko do vrha prideš z že zelo izmučenim konjem s katerim ljudje služijo kar nekaj denarja za njega pa nič ne poskrbijo...čeprav so konji shirani in v slabem stanju jih velika množica zajaha.

Ob poslavljanju in pogovoru z gospodom iz Kanade sva spoznala, da NIKOLI nisi prestar za potovanje in dosego svojih življenskih ciljev – star je okoli 70 let in tenutno na poti okoli sveta J

Nekaj ur vožnje čez prenatrpano Manilo in tukaj sva – v Angeles City od koder objavljava najin zadnji Filipinski blog...upava, da sva našla spodobno sobo za našo zadnjo postojanko saj je ta kraj poznan kot prestolnica seks turizma!

Nikoli nisi prestar

Prašna pot na vulkan Taal

Gretje sredi tropov

Žvepleno obrobje

Jezero (krater) Taal

SELAMAT PO ZA VAŠE SPREMLJANJE NAJINIH DOGODIVŠČIN PO FILIPINIH IN SE SLIŠIMO OB VRNITVI NAZAJ! UGANETE KAM?

Ognjeni otok Siquijor

Tako so Španci poimenovali ta otok zaradi njegovih prebivalcev – Kresničk (firefly) J

Čeprav danes temu ni tako (vsaj midva jih nisva opazila), naj bi jih v preteklosti bilo ogromno.

Za Filipince je ta otok posebnega pomena, saj se mu nekateri na vse pretege izogibajo, ostali pa poveličujejo moč zdravilcev (oziroma za nekatere čarovnikov), ki prebivajo v hribovjih tega otoka.

Zdravilci oziroma mangukulan naj bi bili sposobni odpraviti kakršnokoli bolečino ali nevšečnost s pomočjo nekakšne slamice napolnjene z vodo, ki se ob zdravljenju obarva rjavo.

Kot večina filipinskih otokov je znan po rajskih plažah, nekaj desetih jamah, slapovih...kar pa ga naredi res posebnega so prazne ceste, prava redkost tukaj J

Gospa od katere sva si sposodila motor nama je dala nekaj informacij in nama povedala zelo zanimive zgodbe o tajfunu Sendong ki je pustošil po njenem rojstnem kraju Cagayan de Oro na Mindanau.

Ena zgodba zgodba je še posebno zanimiva in bi jo rada delila z vami:

Po močnem nalivu se je sprožil plaz, zaradi katerega je reka v tem kraju narastla za več kot 10 metrov in ponoči začela poplavljati naselje ob njej.

 V eni izmed hiš so živeli mlad par z otrokom in starša, ki sta bila že zelo stara in slabovidna.

Bili so eni redkih, ki so prehiteli podivjano vodo in zlezli na streho. Streha se je odtrgala od hiše in začela drveti skupaj z reko kdo ve kam...bila je tema...

Na poti se je razpolovila, na eni polovici je ostala mlada družina, na drugi pa starša.

 Mlad fant je staršem rekel naj se samo dobro držita in da bo vse ok.

V vodi je zagledal ubogega prašiča, ki se je utapljal, ga rešil in mu v obupu rekel : '' Če moja starša preživita, boš tudi ti živel... drugače te bom ubil L''

Po nekaj dneh, ko se je vse umirilo, se je ločena družina našla v zatočišču in tudi pujsek še živi – z njimi J

Kljub zgodbi s srečnim koncem, jih je žal bilo veliko več nesrečnih.

Ko se je reka umirila, je na cestah ležalo nešteto trupel živali in ljudi, ki so bili žrtve še enega tajfuna, kajti na Filipinih naj bi jih bilo kar 20-25 letno.

Kljub opozorilom se ljudje še vedno naseljujejo na riskantnih območjih, ki so izpostavljena naravnim katastrofam in velikokrat ignorirajo napovedi le teh.

Ker sva dve zdravi ribici zdravilcev nisva obiskala sva pa odkrila nekaj skrivnostnih kotičkov otoka.

Na potovanju nama že zelo primanjkuje mlečnih izdelkov, zato sva bila zelo vesela, ko sva zagledala tablo z reklamo za sveži jogurt in mleko z nešteto okusi...seveda sva jih obiskala, jogurt je malo vlekel na kislo mleko, ampak vseeno sva potešila pomanjkanje.

Po večkratnem izogibanju slapov na najinem potepanju, sva se na Siquijorju enemu končno vdala.

Lepa zelena voda sredi palm je bila zelo mikajoča zato je Luka preizkusil kreativnost domačinov in zajahal Tarzanovo vejo.  Domačini slapove izkoriščajo za pranje perila, zob, las in verjetno še kaj...

Midva sva se namestila na višji slap, tako da naju niso obkrožali mehurčki mila J

Za obkrožiti otok potrebuješ dobri dve uri, ker pa se na vsakem vogalu kaj ponuja ( hrana, pijača, kužki, arašidovi izdelki, lepi razgledi, lepa plaža....) dan hitro mine in tema prehitro pade.

Plaža in morska deklica pred Danish resortom

Dolgo pričakovani jogurt

Slapovi Cambugahay

Tarzan Luka :)

Sušenje arašidov ob cesti

Plaža Salagdoong

''Bencinska črpalka''

Siquijor

Mangoti oblečeni v časopis

Razgled iz sobe

Nazaj na Negros

Po spoznavanju enega izmed največjih prebivalcev tega planeta, sva se vrnila med plantaže sladkornega trsa – na otok, ki nama je zelo prirastel k srcu...NEGROS....tokrat v prestolnico vzhodne province (oriental), Dumaguete city.

Mesto ima dobre transportne povezave s sosednjimi otoki, kljub njegovi velikosti se zdi majhno in z lahkoto lahko uživaš v njegovi ponudbi dobre hrane in pijače za majhen denar.

Center mesta krasi zelen park in star koralni stolp z velikim zvonom, ki naj bi bil zgrajen v 18. stoletju...poleg njega pa še ogromna tržnica na kateri lahko potešiš vsako željo, od domačih kakavnih ploščic, rjavega sladkorja pa do včasih že kar zdelanih natikač in majčk J

Okolica ponuja kar nekaj destinacij za raziskovanje in ker so se motorji ponujali na vsakem vogalu je vse še toliko lažje. Tokrat sva dobila res posebnega - še z muziko - in obračanje za nama, ko sva drvela po cesti in naglas pela skupaj s Tonijem Cetinskim ni bilo redko.

Bais je bil prvi kraj, ki sva ga izbrala.

Po kakšnih 40 km vožnje po severni hitri cesti sva opazila veliko tovarno, Azucarera de Bais oz. rafinerijo sladkorja.

Vsa vesela sva pristopila do varnostnika pri vhodu in upala, da nama tokrat dovolijo ogled...vendar sva bila tako kot v Silayu zavrnjena....za obisk bi potrebovala dovoljenje, za katerega moraš zaprositi v Manili na sedežu podjetja...no, zaradi tega pa že ne bova letela v Manilo!

Na drugi neuspeh sva naletela pri iskanju razgledne točke za opazovanje kitov in delfinov, ki naj bi bili v tem zalivu pogosto videni...zelo zdolgočasen gospod nama je zabrusil, naj se vrneva aprila...kje je šele april, pa itak živiva dve ulici stran ne!?

Po kavici in dveh neuspehih bova pa spoznala kako življenje poteka v sosednjih vasicah, sva si mislila.

Ne dolgo stran pa visok dimnik in tabla z napisom Universal Rubina Sugar milling company.

Seveda sva tudi tukaj poizkusila srečo in vprašanje je obrodilo sadove, do pisarne v 2. nadstropju, pogovor z menedžerko, en klic kdo ve kam in prihod študenta Jaya ter njegove sošolke, ki v podjetju opravljata prakso.

Končno sva naletela na varnostnika in menedžerko, ki sta zjutraj vstala s ta pravo nogo (desno verjetno) J

Ne veva kako si vi predstavljate proizvodnjo sladkorja vendar najina predstava o procesu je bila zelo drugačna od le tega kar res je.

Da iz sladkornega trsa dobimo rjavi sladkor je potreben 5 stopenjski proces:

-          sekanje/stiskanje/mletje trsa in ekstrakcija njegovega soka

-          ostranjevanje nečistoč (blata)/ uravnavanje pH (kislost/bazičnost) / odstranitev bakterij

-          v vrelcih odstranitev odvečne vode

-          kristalizacija in razvrščanje kvalitete sladkorja v razrede (glede na velikost kristalov)

-          centrifugiranje (ločitev kristalov od melase)

Tovarna je energijsko neodvisna saj odpadke (ostanke pri ekstrakciji) uporablja za  proizvajanje pare (in s tem električne energije), ki poganja celotno infrastrukturo.

S tem si zagotavlja neodvisnost od naraščujočih cen surovin – predvsem nafte.

Voda, ki je sestavni del vsake proizvodnje, kroži skozi več procesov in je na koncu prečiščena ter pripravljena na novo uporabo.

Pri drugem procesu uporablja ostanke blata za organsko gnojilo za katerega lahko kmetje brezplačno zaprosijo, izločeno melaso pa prodajajo kot krmilo.

Iz rjavega sladkorja pridelujejo tudi bolj zaželjeni beli sladkor, za prihodnost pa načrtujejo tudi proizvodnjo alkohola – še en soproizvod te vsestranske surovine.

Na koncu še obisk skladišča z večimi tonami sladkorja in laboratorija kjer so Nini ponudili službo analitika J

Po sprehodu in odlični razlagi vseh postopkov s strani Jaya, sošolke in njunega mentorja sva se prezadovoljna odpeljala nazaj v Dumaguete.

Vedno se še najde prostor za koga :)

Začetek prve stopnje proizvodnje

Z najinimi učitelji

Nekaj ton sladkorja

Polnjenje 50 kg vreče

Tudi tukaj ne primanjkuje skromnosti

Parada

Še ena velika atrakcija sta Twin Lakes – dve kraterski jezeri na bližnjih hribovjih.

Po avtobusu in 13 km blatno kamniti vožnji z habel-habel (motor z privarjenim podaljškom, tako da lahko gor sedijo tudi štiri osebe) sva prispela do prizorišča plaza...od tukaj naprej ni več mogoče voziti zato bosta morala pot nadaljevati peš...jaz pa vaju bom počakal, da se skupaj odpeljemo nazaj v dolino...se je ponudil mladenič.

Prijazno sva ga odslovila, češ, da bova nazaj kar pešačila...slišala sva glasne misli drugih ljudi...hodila nazaj? Prehodila 16 km? Res je kar dolga pot, vendar se za Filipince zdi ogromno že slabih 500 metrov...

Po prvem kilometru po strmem klancu navzgor, nisva bila več tako trdno prepričana, da nama bo uspelo priti peš nazaj.

Na poti sva bila priča razdejanju tajfuna Sendong, ki je sprožil kar nekaj plazov in uničil večji del cest.

Ob vstopni točki v park lahko spočiješ svoje misli ob jezerčku s pogledom na sosednje otoke družine Visayas in svoje noge še pred zadnjo strmino, ki naju je ločevala od cilja.

Prijeten pozdrav mladega telička, ki se nama je želel kar pridružiti na sprehodu in razprl se nama je pogled na prvo kratersko jezero.

Spila sva ingverjev čaj, uživala ob pogledu na njega ter z preostalimi piškoti nahranila lokalne pse.

Ura je bila čas, da ubereva pot pot noge, saj sva se bala da nama vsi ''taksisti'' zbežijo.

Hoje je bilo čisto dovolj, zato sva se odločila, da vzameva ponudbo mladeniča in prepričana sva bila, da naju bo čakal, čeprav sva ga prej zavrnila.

Enkrat za spremembo, da ponudnik prevoza ni vztrajal in naju čakal...pa saj bo kakšen na poti in začela sva najino turo...

Po nekaj kilometrih hoje med nasadi mangotov, trsnegega sladkorja, kokosa in prelepega razgleda sva se odločila, da bova pač res prehodila teh 16 km J

Želita vožnjo do dol? Ta stavek se je slišal iz vsakega drugega grmovja ali hiše!

Okoli sedmih zvečer je padla tema in midva sva končno zagledala glavno cesto in avtobus, ki naju je zapeljal nazaj v Dumaguete...vredno je bilo, pa čeprav z par kilami težjimi nogami na koncu in sploh naslednji dan...muskalfiber ali kakorkoli že!

Ne glede na že domače počutje na Negrosu, naju čaka še veliko stvari za odkrit...naslednja postojanka je bil...

Do naslednjič vas lepo pozdravljava in SREČNO KITAJSKO NOVO LETOJ

Razdejanje zaradi Sendonga

Sušenje vlaknine abaca

Preverjanje vstopnic :)

Balinsasayro kratersko jezero

Razgled iz že naslednje destinacije na najino prehojeno pot

 p.s. KRITIKE, KOMENTARJI OZIROMA PREDLOGI ZA IZBOLJŠANJE BLOGA SO VEČ KOT DOBRODOŠLI!!