CorazonDelMundo: Bohol in zadnji dnevi na Filipinih

Potovanje ni vedno enostavno in po treh mesecih sva rabila počitek...Tagbilaran je bil pravi kraj za to.

Glavno mesto province (otoka) Bohol je ena izmed najbolj obiskanih turističnih destinacij Filipinov.

V tem kraju sva se res počutila kot dva dopustnika...dolgi spanci, zajtrk na terasi hotela, kavice, sveži kokosi in ostalo tropsko sadje ter krajši potepi.

Na Boholu moraš obvezno obiskati popularne Chocolate Hills (čokoladne hribčke) in ker sva tukaj res bila prava turista sva seveda jih.

V tem času so se že začeli barvati iz zelene v lepo rjavo barvo in zaradi imena so kar mikali v ugriz J

Na visoki razgledni točki jih lahko vidiš vse naokrog... v nasprotju z malezijci filipincem primanjkuje podjetništva, saj tam ni nobenega bara, kjer bi ob kakšni mrzli pijački lahko dalj časa užival v prelepem razgledu.

Bar bi bil nedvomno poln zaradi turistov iz celega sveta – mogoče ga pa midva odpreva J

En izmed krajev, kjer še živi najmanjši primat z kar 150 krat večjimi očmi od človeka, v primerjavi s celotno velikostjo telesa, je tudi Bohol.

Nekaj kilometrov stran od mesta se nahaja rezervat oz. informacijski center za te majhne, lušne živali – TARSIERje.

Hoja po ozki poti, obdana z bambusi, manjšimi drevesi in spremljava metuljev vseh barv naju je pripeljala do centra.

Pogledala sva si oddajo o življenju tarsierja in izvedela veliko zanimivih informacij :

- podnevi spi, ponoči pa se začne aktivno življenje

- mnogi mislijo da je opica - tarsier spada v družino primatov (tako kot opice), vendar v primitivnejšo vrsto

- samica ima lahko samo enega mladička na leto in za njega skrbi do 6 mesecev

- tarsier lahko zavrti svojo glavo za 180°

- tudi ušesa prilagaja smeri zvoka

- ima podaljšane noge, njegovi podplati in prsti pa so lepljivi za boljši oprijem na drevesu

- kljub njegovi majhnosti (cca. 10cm) lahko skoči tudi do 5m stran

(kot bi 180cm visok človek skočil v daljino 90m!!!!)

Tarsier spada med ogrožene vrste živali zaradi več razlogov.

Prvi je omejitev življenskega prostora, torej izsekavanje gozdov.

Drugi je ujetništvo, kajti veliko tarsierjev je pristalo v kletkah kot domača žival ali turistična atrakcija.

Tretji ima korenine že iz daljne preteklosti – kmetje so ga tretirali kot neke vrste podgano in ga krivili za ropanje njihovega pridelka, zato se jih je veliko ujelo v njihovo past L

Seveda to ne drži, saj se tarsier prehranjuje z žuželkami in insekti zato je kmetom še kako pomagal!

Še kratka razlaga kaj pomeni ogroženost živali; ima 20% ali več možnosti, da ga v naslednjih dvajsetih letih več ne bo.

Da bo tarsier preživel moramo ohraniti njegov naravni habitat in mu omogočiti normalno življenje brez dotikanja in preglasnega govorjenja ob obisku rezervata.

Čeprav ljudje vedo, da se tarsier lahko poškoduje ali celo ubije ob prevelikem stresu oz. šoku, tega ne upoštevajo in se na ves glas smejejo ali pogovarjajo, fotografske objektive pa porivajo direkt v njegov obraz...hočejo se pokazati in slike takoj objaviti na facebook ali na katerokoli socialno omrežje, za njegovo prihodnost in ohranitev pa se ne zmenijo preveč!

Upava, da bodo v rezervatu znali ohraniti to malo bitje in da bodo ljudje postali bolj obzirni do živali in zemlje nasploh.

Pred odhodom iz Tagbilarana še obisk reke Loboc, ki naju je že ob prvem pogledu spominjala na Ljubljanico...številne ladjice z buffet kosilom in glasna muzika na krovu J

Še komentar o nepredvidljivosti ladijskega prevoza v deželi 7107 otokov...več kot plačaš slabša ladjica je in nikoli ne veš zagotovo na kaj boš naletel...tokrat pozitivno presenečena!

Noč sva prespala v drugem največjem mestu Cebu-ju, naslednji dan letela v največje in se spet srečala s Piresom ter njegovo izbranko Amy.

Skupaj smo preživeli popoldan v že poznani japonski restavraciji in se poslovili do naslednjič – verjetno se vidimo na njuni poroki v Koreji J

Slovo od hišne pomočnice Carmen je bilo težko saj smo se v času, ki smo ga preživeli skupaj navezali en na drugega...

Čokoladni hribčki

Sončni zahod v Tagbilaranu

Najmanjši primat na zemlji

Nenavadne rastline

Sladica Calamay

Reka Loboc

Sušenje riža na cesti

Ko si res zelo utrujen :)

Ocean Park Manila

Poslovitev od Paranaque City

Carmen

Vulkan in kratersko jezero Taal sta bila zaključek najinega potovanja po Filipinih.

V Talisayu sva spoznala starejši par iz Kanade, ki sta se nama pridružila na ladjici in sprehodu po prašni poti do vrha še delujočega vulkana.

Da je še aktiven dokazuje kadeči se vonj po žveplu in že nabrane njegove usedline okoli jezera – nedvomno pa te še na to spomne vročina na določenih predelih.

Če si len lahko do vrha prideš z že zelo izmučenim konjem s katerim ljudje služijo kar nekaj denarja za njega pa nič ne poskrbijo...čeprav so konji shirani in v slabem stanju jih velika množica zajaha.

Ob poslavljanju in pogovoru z gospodom iz Kanade sva spoznala, da NIKOLI nisi prestar za potovanje in dosego svojih življenskih ciljev – star je okoli 70 let in tenutno na poti okoli sveta J

Nekaj ur vožnje čez prenatrpano Manilo in tukaj sva – v Angeles City od koder objavljava najin zadnji Filipinski blog...upava, da sva našla spodobno sobo za našo zadnjo postojanko saj je ta kraj poznan kot prestolnica seks turizma!