CorazonDelMundo: Po dveh letih spet nazaj

Lepi pozdravi iz Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayuthaya Mahadilok Phop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathattiya Witsanukam Prasit oziroma na kratko iz Bangkoka.

Ta dolg stavek ni neka izmišljotina ampak uradno ime tega mesta...ja, celih 21 besed :)

Mesto z najdaljšim imenom se je zapisalo v Guinnesovo knjigo rekordov.

Tajska – originalno ime Siam - je država približno 65 milijonov ljudi in je vkleščena med Burmo (Myanmar), Laosom, Kambodžo, Malezijo in seveda morjem.

Znana je po številnih kraljevinah, ki so vladale na njenem ozemlju; Dvaravati, Khmer, Sukhotai, Srivijaya, Ayuthaya – po katerih se imenujejo številne ulice, templji ali celo cela mesta...

Kljub pritiskom Evrope je Tajska ostala edina država v jugovzhodni aziji, ki ni bila kolonializirana.

Budizem je vera, ki prevladuje v državi, kar je razvidno iz nešteto templjev vse okoli tebe, kjerkoli se nahajaš.

Njena površina znaša približno 514.000 kvadratnih km, približno 25 Slovenij.

Kar nekaj teh kilometrov je posajenih z rižom, ki Tajsko postavlja v vrh lestvice izvoznic riža.

V ''državi smeha'' vlada kralj Adulyadej Bhumibol z najdaljšim stažem na svetu...že 66 let.

Kot verjatno že veste je tudi tukaj leta 2004 pustošil tsunami (dosegel tudi do deset metrov), ki je poleg cca. 8 tisoč mrtvih pustil še ogromne posledice na kopnem in seveda koralah.

Tujci so tukaj poimenovani Farang, kar pomeni tujec, ki prihaja iz Evrope ali Farangset, kar je izogorjava za Francoze.

In tujcev ni malo, predvsem v glavnem mestu na ulicah Khao San in okolici.

Tudi midva sva ena izmed njih, vrnitev v Bangkok je bila enourna časovna vrnitev nazaj proti Sloveniji.

Slišala sva, da se Tajska iz leta v leto spreminja, kar sva sedaj občutila na svoji koži...iz ene glavne ulice so nastale tri in turizem je postal cela industrija...cene so tudi zelo poskočile, v nekaterih restavracijah tudi 100-200%!

Še vedno se pa za relativno majhen denar da uživati v ulični hrani in drugih priboljških.

Tukaj ni nikoli dolgčaš in čeprav sva si že dve leti nazaj ogledala večino atrakcij v mestu in okolici sva imela kaj za početi.

Grand Palace, ležeči in stoječi buda (pa seveda sedeči), krokodilja in kačja farma so nama že znani, letošnja izbira pa je bila zlata gora (tempelj), dolgi sprehodi čez mesto, tržnica cvetlic Thewet in ob njej tudi ribja tržnica, kjer prodajajo tudi kače iz riževih polj in želve, pa ne za domače ljubljenčke, temveč za v juho.

Ob glavni reki Chao Phrayi sva opazovala hranjenje polmetrskih rib in kraj bi bil raj za ribiče, samo mrežo potopiš in deset jih uloviš :)

Našla sva prijeten manjši lokalni kafe bar z dobro kavico in zelo prijazno lastnico, kamor sva večkrat zašla.

Tam sva spoznala tudi prijetnega kužka, lepo negovanega in na najinem pohajačenju sva imela večkrat možnost nahraniti najino dušo z božanjem in stiskanjem le teh.

Za Golden Mountain (tempelj zlata gora) in ostale templje v državi skrbijo menihi, mladi fantje in starejši možje odeti v oranžno blago, ki dajejo poseben čar tem v zlato oblečenim stavbam, z njihovo posebno meditacijo in krašenjem pa poveličujejo vsemogočnega Budo.

Vsak moški naj bi nekaj časa ''služil'' Budi tako, da nekej časa preživi med menihi v samostanu.

Že ob najinem prvem obisku sva si želela obiskati plavajočo tržnico (floating market) in največjo tržnico v Bangkoku (Chatuchak), kar nama takrat zaradi časovne omejitve ni uspelo...tokrat nama je!

Po izstopu iz avtobusa sva doživela ''napad'' prodajalcev voženj z ladjico in prepričali so naju...ampak ne zato, da bi sprejela njihovo zasoljeno ceno, temveč, da se na tržnico odpraviva kar peš...pa čeprav po njihovih prvih besedah do tam ni mogoče priti peš in po petih minutah spremenjenih besedah, da je do tja kar 5 kilometrov.

Kot sva že iz številnih Tajskih tržnic navajena, da njihova prva cena na koncu postane petkrat nižja je podobno pri njihovem pretiravanju o kilometrih.

Teh pet kilometrov je bil le slab kilometer in že sva stala pred polnimi plavajočimi čolni vseh barv in vsega živega na njih – od sadja do kuhanih jedi in seveda oblačil ter klobukov.

Nenazadnje je skozi tržnico bolje iti peš, saj te ne preganja ura voznika čolna :)

Kot plavajoča tržnica je tudi tržnica Chatuchak z svojimi več kot 15 tisočimi stojnicami nekaj posebnega...zaradi že prevelikega navala turistov pa je izgubila svoj čar in s tem pogajalske sposobnosti njenih prodajalcev – večina se ni več pripravljena pogajati – kar seveda ni čudno, saj večina turistov niti na ceno ne pogleda in na veliko polni nakupovalne vreče.

Seveda se je s tem spremenilo mišljenje prodajalcev...če ne boš ti kupil bo pa prišel drugi...z razliko od centra, kjer je večina prodajalcev še vedno pripravljena spustiti ceno za nekaj deset odstotkov – seveda še vedno z lepim dobičkom.

Ne glede na vse to, je to majhno mesto stojnic vredno ogleda...

Nekaj kar dve leti nazaj nisva opazila je, da večina tajcev res ne zna besedice angleško – mogoče sva se na Filipinih malce razvadila, kjer lahko še z 80 letnim gospodom začneš pogovor o življenskih modrostih...v angleščini.

Po mestnih dogodivščinah paše malo podeželjskega vzdušja in mislila sva, da ga bova doživela že v Khon Kaenu, v severovzhodnem kraju, 400 km stran od Bangkoka.

Ta vas, kot sva mislila, je kar veliko mesto, lepo urejeno, obdano z parki in ni veliko turistov , ki ga obišče.

Midva sva bila prva slovenca v najinem hotelu, jeeeeee :)

Prvi dan sva se zadovoljila z raziskovanjem okolice, naslednji dan pa sva pristala med neskončnimi travniki, bombažem na poti in pogledi suhih krav z dolgimi ušesi.

Obiskala sva King kobra village (vas kobre), v kateri naj bi nekaj let nazaj v vsaki hiši imeli kobro za domačo žival.

Kot veliko krajev navedenih v Lonely planetu, se je tudi ta vasica spremenila.

Ljudje imajo kobre, da z njimi služijo denar, ko ti jo obesijo okoli vratu in poleg njih še cel živalski vrt, od opic, pitonov, podlasic pa do mungov v majhnih kletkah :(

Zanimivo je bilo opazovati boj kobre z enim od domačinov in ples ''utrujenih'' oz. brezvoljnih punc s pitoni.

Zadnji dan tega za turiste odročnega mesta sva preživela v sprehanju okoli jezera, presedanju iz bara v bar in da se ne poleniva preveč, v rekreaciji in igrah v parku...

Tudi na Tajski naju je obiskal kdo drug kot Pires in dan smo si vzeli zelo na ''izi''...malo čvekanja, gledanja tekme med Manchesterjem in Liverpoolom ter za zaključek še masaža.

Trenutno sediva v najinem hostlu in ker morava že ob štirih vstati počasi zaključujeva ta blog.

Ulice so še žive, stojnice obratujejo, ljudje so komaj zaživeli...midva pa se pripravljava za naslednji izziv – Kambodžo.