Iz mednarodnega letališča Kota Kinabalu sva poletela proti naslednjemu cilju – deželi sedem tisočih otokov in več, FILIPINI! Med letom sva si ogledovala zelene otočke in turkizno morje...in že po eni uri smo pristali na letališču Clark, 75km od glavnega mesta Manila.
Filipini: otoška država jugovzhodne Azije, z približno 100 milijoni prebivalcev (uradno – saj je pri popisu prebivalstva zmanjkalo denarja...), po raziskavah država z najsrečnejšimi ljudmi.
V nekaterih delih se še zelo poznajo vplivi kolonializma (še posebno Španije), nekateri ljudje poleg uradnega jezika tagalog in angleščine govorijo še špansko.
Najbolj opazen del španskega obdobja Manile je Intramuros (''med zidovi''), kjer so stavbe in glavna katedrala v značilnem španskem stilu.
Filipini so poznani tudi po zloglasnem diktatorju Marcosu in njegovi misici Imeldi, katera sta državo oropala zajetnega premoženja...poleg tega je bilo nepojasneno odstranjenih še nekaj deset tisoč nasprotnikov njegovega režima in veliko zakonov s katerimi je kratil svobodo državljanov – označen je bil kot ''lutka'' Amerike...
Da ne pozabimo omeniti še veliko narodnih herojev kot je Dr. Rizal (veliko ulic, stavb, parkov je imenovanih po njem), ki je znan kot upornik kolonialistični Španiji.
Preko Couchsurfinga sva si ''rezervirala'' prenočišče v Manili pri Piresu...njegov opis na profilu: imam prostor za dva, nimam interneta, televizije, majhno stanovanje, rad vidim da mi skuhate kosilo, če prespite pri meni...no predstavljala sva si le v kakšno barako bova to prišla, ampak se nama je vseeno zdelo vredno poizkusiti... J
Pred prihodom na Filipine sva od njega prejela še dva emaila:
1. Živim kar daleč stran od centra, če hočeta sta vseeno dobrodošla
2. Z mano živijo še štirje psi, ki dosti lajajo ampak ne grizejo...še vedno želita prit?
Ja, kar bo pa bo sva si mislila...
Preden sva prišla do Piresa naju je čakala še kar zanimiva pot.
V Clarku sva pristala okrog pete ure popoldan in po menjavi evrov v filipinske pesote sva že sedela v jeepneyu med množico Filipincev (jeepney je barvasti podaljšan kombi z dvema dolgima klopcama v katerega se lahko spravi tudi do dvajset ljudi).
Glede na naše razmere sva mislila da bova na prevozu zapravila le kakšni dvi uri (letališče – center) za 75km vožnje...no, pa ni šlo vse tako hitro kot gre v Sloveniji.
Jeepney sva zamenjala za avtobus, le tega še za drugi avtobus, na koncu pa še taxi...se vam sanja koliko časa je trajalo teh nekaj deset kilometrov? Brez pretiravanja celih sedem ur!!!
Ja, tako promet poteka v Manili J
Ko sva končno prispela na domenjeno mesto sva imela manjši problem kako kontaktirati Piresa...interneta ni bilo, tudi telefona nimava in njegova številka je bila na Lukovem mailu...ob pol polnoči sva v Paranaque (del Manile) pred bolnico lovila internet in nama je s pomočjo zdravniškega osebja in varnostnika uspelo priklicati Piresa, ki je v petih minutah stal pred nami... J
Se še spomnite opisa na njegovem profilu? Ta njegova novodobna ''baraka'' je v zasebnem naselju, ki jo varujejo varnostniki...Pires nam predstavi njegovo služkinjo in njegove štiri nore pudljčke, ter nas v svojem jeepu odpelje na večerjo – fant ima vsega preveč, ne da nima ničesar!!!
Med pogovorom o naših življenjih naj je presenetil še s tem da je njegova služba njegov hotel z nekaj več kot 50 sobami...
Izvedela sva veliko o njegovi kulturi – Pires prihaja iz Koreje – ter o njegovih osebnih ter poslovnih izkušnjah na Filipinih.
Vse je zgledalo zelo lepo ampak po njegovih pripovedih mu ni bilo z rožicam postlano...še vedno živi pod vplivom svojega očeta (čeprav je star 29 let), saj je v Koreji tradicija, da ima oče ta zadnjo besedo v družini...da je prišel sem živet ni bila njegova odločitev, temveč očetova.
Z hotelom so imeli veliko mor, pri gradnji so jih obrali za nekaj miljonov dolarjev, njegovega očeta pa so hoteli celo ubiti.
Glede na to kar so doživeli na Filipinih je Pires zelo pazljiv s svojimi uslužbenci in partnerji, ter tudi na splošno kakšen način življenja moraš živeti tukaj...če komu stopiš na žulj te lahko odstrani iz tega sveta za 500 dolarjev (cca. 380€), toliko je tukaj vredno življenje...žalostno ampak resnično!
Dobila sva kar nekaj napotkov kako se varno gibati po mestu, saj se ti ob nepazljivosti lahko marsikaj zgodi – taksist lahko v klimo namesti nekakšno mamilo, ki deluje kot narkoza, omrtviči ti celo telo in lahko samo nemočno opazuješ kako te oropa.
Na mestni tržnici, ko se spusti tema se večkrat zgodi rop, ki se lahko konča s smrtjo..pa četudi le za nekaj evrov!
Čeprav je bilo kar grozno poslušati njegove zgodbe, sva vesela, da sva spoznala, da Filipini niso samo bele peščene plaže, srkanje kokosa in spoznavanje le srečnih ljudi.
Ob treh ponoči nas je pričakal glasen pozdrav njegovih štirih prijateljev (kužkov Obe, Sambe, Dibe in Apuja), ter končno ravnanje hrbtna na njegovi udobni postelji...
Imela sva kar nekaj planov kaj početi naslednji dan...končalo pa se je tako, da sva prespala kar nekaj dneva in uživala v Piresovi hiši, v igranju z njegovimi kužki in pogovoru z njegovo služkinjo.
Lenobe! Je rekel Pires ko nas je ob dvanajstih zalotil v postelji!
Po počitku sva se z UV Express odpeljala do centra Manile, si ogledala znameniti Intramuros, ter okusila dobro večerjo v turističnem delu Malate.
S Piresom smo se zmenili, da se ob devetih zvečer dobimo pred Starbucksom...ko sva našla ulico kjer naj bi le ta bil, so nam domačini povedali, da so ga premestili nekaj ulic naprej in sva čakala pred novim.
Piresa ni in ni bilo, midva pa sva spet brez njegove številke!!!
Kdaj se bova navadila, da tukaj skoraj vedno ne gre po planih?
Spet iskanje interneta ...po uri in pol smo se le dobili, Pires naju je iskal po celem mestu...
Na ulici polni restavracij in barov sva spet uživala v zabavnem pogovoru ob ražnjičih, rižu in pivu.
Manila je pribežališče večine Filipincev saj pridejo sem iskati boljše življenje ampak na njihovo nesrečo dobijo še večjo revščino in žalost...to smo kar dobro občutili...veliko otrok spi popolnoma nagih sredi ulice, pri mizi te prosijo za kakšen košček hrane ali pijače, večkrat pa te v obupu potegnejo za torbico ali žep.
Žalostna zgodba je, da ženske dajo v ''najem'' svojega otroka drugi ženski, saj naj bi ta z prošenjem od turistov dosti zaslužila, profit pa si z mamo delila...tukaj ni meja – vse za preživetje.
Prostitucija je še vedno ena izmed največji obrti (pa čeprav ilegalna), saj ženske kar vabijo v svoj objem na ulici ali pred lokalom...vlada oziroma policija vse ve, ampak z nekaj dolarji postanejo vsi slepi!
V nedeljo smo si privoščili domači oz. slovenski zajtrk, ki je bil Piresu in seveda tudi nam zeloooo fin!!!
Tuna, polnozrnata štruca, sirček Philadelphia, marmelada in maslo je bila naša izbira J
Dan je minil v raziskovanju okolice, iskanju interneta in šopingu za slovensko večerjo...
Ker je Piresu zelo všeč okušanje hrane drugih držav sva mu pripravila pire krompir, piščanca v čebulni omaki ter našo kislo zeleno solato...za sladico pa kozarček rdečega, kar je tukaj cel luksuz!
Komentar: vaša hrana je zelo težka, ampak dobra...obsedeli smo za mizo...kmalu nas je pojstla že prijazno vabila...pred spanjem pa primerjava naših oponašanj živali, ki se z korejskim zelo razlikuje – nasmejali smo se do srca J
Ponedeljek: spet tlačenje naših oblačil v nahrbtnik in poslovilno kosilo v okusni japonski restavraciji...obljubila sva mu da se kmalu vrneva k njemu in njegovi družini.
 |
| Razgled iz neba |
 |
| Najina sobica in slovenski zajtrk - pri Piresu |
 |
| Manilska katedrala |
 |
| Triciklist |
 |
| Pires |
 |
| Luka, Samba, Diba, Apu, Oba :) |
 |
| Slovenska večerja |
 |
| V dobri družbi |
 |
| Jed California v Japonski restavraciji |
 |
| Piješ...kar pa ne, ti ostane za naslednjič...s tvojim imenom na steklenici |
 |
| Piresova hiša |
Prihod v center mesta, turistični del Malate naju je šokiral z cenami tukajšnih hostelov, kar je za Filipinski standard res preveč, ampak za nas še vedno dokaj ugodno, tako da sva tukaj preživela dva dni.
Po priklopu našega prijatelja računalnika na elektriko se je začelo iskriti iz polnilca...ja super...treba bo poiskati novega oziroma ga pri kakšnem lokalnem mojstru popraviti.
Imela sva srečo da sva našla novega in ugodnega, tako da lahko naprej objavljava najin blog J
Odpravila sva se na ogled mesta – z skytrain (vlak v zraku) – ki je najbolj učinkovit javni prevoz, brez zastojev...prva postojanka je bil Kitajski predel mesta (Chinatown), njegova barvita tržnica z vsem kar ti srce poželi ter sredi nje ogromna katedrala...
Pot naju je peljala naprej do Kitajskega pokopališča, ki je vredno ogleda, pa čeprav se moraš sprehoditi med nekaj skrivnostnimi ozkimi uličicami revnega barakarskega naselja in se pretvarjati da te ni strah...pogledi niso preveč prijazni (oz. so začudeni) saj sem verjetno ne zahaja preveč turistov – če pa, pridejo s taksiji do vhoda...
Ta kraj res ni bil podoben pokopališču, kvečjemu kakšnemu bogatejšemu naselju...grobovi izgledajo kot lepe hiše, nekatere opremljene celo s kopalnico ali straniščem (da lahko pokopani seveda tudi odtočijo J), tudi vroče jim ni, saj so vse ''hiše'' obogatene še z ventilatorjem, ki jih hladi...res zanimivo koliko denarja ljudje oziroma njihovi bljižnji namenijo udobju umrlega.
Na obrobju pokopališča pa imajo pokojni iz hiške še razled na revni predel mesta iz katerega je slišati oglašanje kokoši, petelinov, prašičev, ter jeznih krikov mam na svoje otroke...le kdo ve kaj vse se tam dogaja?
Vrnitev v center, ogled Rizal parka in kraja njegove usmrtitve (Dr. Rizal je bil ugleden umetnik, pisatelj, propagandist in kot že prej omenjeni upornik Španskih kolonialistov) ter pogled na 3D relief Filipinov.
Večeri so se tukaj pogosto končali s pivcem ali dvemi ter opazovanjem mestnega vrveža...
Filipini so raj za pivce in kadilce...steklenica piva v lokalu stane manj kot 0,5€, škatlica cigaret pa cca. 0,3€...da ne pozabimo na liter ruma, ki ne stane niti 1,5€...hitro na Filipine!!!
Miklavž nama je letos namenil malce nenavadno darilo - prinesel je 10kg čistega perila J
 |
| Tržnica v Chinatown |
 |
| Prodajalke rož pred cerkvijo |
 |
| Barake |
 |
| Bogato naselje? Ne, pokopališče! |
 |
| To ni hiša, temveč grobnica :) |
 |
| Mesta za žare |
 |
| Relief Filipinov v Rizal parku |
 |
| Rizal |
 |
| Darila od Miklavža |
 |
| Promet v Manili in jeepneyi |
 |
| Skozi Manilo |
 |
| Protesti |
Sreda je bila v znamenju neudobnega avtobusnega prevoza skozi več predelov Manile (predvsem za Luka, ki ima predolge noge za azijske dimenzije avtobusov).
V ogromnem nakupovalnem centru v predelu Fairview sva se srečala z najino naslednjo gostiteljico Belle in še eno couchsurferko iz Francije (Virginie).
Prihod v njeno hiško je bil res zanimiv - v filipinskem stilu.
Belle in njen brat živita sama v tej hiši, kar si lahko s pomočjo očeta in brata privoščita, saj oba (kot približno 10 milijonov Filipincev) delata v tujini – Savdski Arabiji in Katarju.
Pri okušanju hrane in pijače iz lokalnih stojnic sva se marsikdaj vprašala le kaj jemo...od rakovega in ribjega čipsa s polivko, lokalnih sladic, pa do na žaru pečenega piščančjega črevesa.
Zanimivost: Azijci izkoristijo vsak del živali...kar je pri nas v navadi zavržti je pri njih najboljša specialiteta...črevo, glava , koža, še posebaj oči.
Še s polnimi želodci smo se vrnili nazaj v hiško, kjer nas je Bellina mama pričakala z okusno filipinsko večerjo...juha s piščancem, krompirjem, začimbami, zelenjavo, bananami, ter seveda priloga kaj drugega kot riž...čeprav je bila tudi ona na dopustu pri svoji hčerki nas je z veseljem vsak dan razvajala z dobro hrano in prijaznostjo.
Po kratki noči sva se z Virginie napotila v mesto do pisarne za imigracijo, kjer smo si podaljšali vizo, ki nam omogoča ostati na Filipinih 59 dni...v stavbo ne smeš vstopiti v kratkih hlačah in kot nalašč se ti pred obrazom narišeta dva domačina, ki ti sposodita dolge hlače za cel dan...haha res znajo služiti denar...le zakaj bi v tropih sredi 45°C nosil dolge hlače????
Ker je za prebivalce Manile izlet v nakupovalne centre posebna dogodivščina nam je Belle v dveh dneh predstavila kar nekaj nakupovalnih centrov, od manjših pa do največjega Mall of Asia (največji nakupovalni center v Aziji).
Res lahko zapraviš nekaj dni da si celega ogledaš...ampak vseeno, trgovski center kot trgovski center.
Nebi pa bili pravi Filipinci, če si nebi vzeli en cel dan za gledanje televizije in igranje kart...za denar seveda...tako da je Nina izgubila kar nekaj deset pesov J
Dan je bil zelo na ''izi'', smo ga pa do konca izživeli na Karaoke Showu...bila sva zvezde večera, saj je Nina pela Power of Love od Celine Dion, Luka pa je bil deležen vse ljubezni zvezd te noči.
Zapeta mu je bila I Will Always Love You od Ladyboya – fanta preoblečenega v žensko, ki zelo dobro izgleda in odlično poje J
Z objemi smo se poslovili od Belle in njene družine...pot pa nas je vodila naprej proti 8 čudu sveta....................................................................................................................................
SELAMAT PO
 |
| Piščančja čreva in podobno |
 |
| Ribji čips |
 |
| V nakupovalnih centrih... |
 |
| Remi :) |
 |
| Zvezde večera |
 |
| Luka, Ladyboy, Nina, Virginie in Belle |
 |
| Z Belle, njeno mamo in prijateljico |
Z objemi smo se poslovili od Belle in njene družine...pot pa nas je vodila naprej proti 8 čudu sveta....................................................................................................................................
SELAMAT PO
