Ne bi spet omenjala 12 urne vožnje, vendar se je na poti proti provinci Mondulkiri začelo na busu kaditi izza najinega hrbta.
Sprva sva pomislila da je samo vroče, ampak nama je dim hitro pokazal da temu ni tako.
V minuti je množica 50 glav stala zunaj ter opazovala obtičanje avtobusa sredi klanca.
Šofer in njegov pomočnik sta odhitela do skritega potočka v gozdu, ki nas je obdajal.
Po 30 minutah naših pomislekov kako bomo prišli do cilja, ju je tovornjak odvrgel pred busom in z navidez neuspešno rešitvijo smo že nadaljevali pot ter po nekaj deset kilometrih pristali v Sen Monoronu - glavnem mestu, po slonih poznani provinci.
Po napornem dnevu je sledil prijetnejši, ampak vseeno naporen dan...tokrat ni bila kriva vožnja, temveč pešačenje, iskanje informacij ter motorja in po več urni hoji po 50°C in več ...le kakšen naj bi človek bil?
Pot rdečega peska naju je po nekaj oznakah ''še 200 metrov'' pripeljala do Nature Lodge...kraj kjer res lahko spočiješ svoje misli ob dobrem šejku in opazovanju prosto se sprehajajočih krav, kokoši, gosk, kužkov in muckov.
Sama nisva bivala v tem resortu, je pa bil prijeten obisk in pot nazaj veliko krajša kot se je zdela v nasprotno smer.
V mestu ni veliko barov, zato naju je privabil Gecko bar s svojim brezžičnim internetom...
Lastnica Vivi iz Francije naju je postregla s pivom in kokakolo ter se nama s svojo prijateljico pridružila.
Klepet o njunem življenju in dogajanju v okolici se je zaključil s prihodom njenega kamboškega izbranca Mota in njegovo polžjo specialiteto na mizi...ni najokusnejša stvar, ki sva jo okusila, vendar sva bila počaščena, da so naju povabili k večernem obedu.
Poleg vsega sva uživala šeob namišljenem igranju kitare Mota in njegovih afnarijah – what a hell men, haaa...
Že pred prihodom sem sva razmišljala o ''nemogočem'' podvigu - 235 kilometrski poti do province Ratanakiri, ki je sicer na zemljevidu označena, vendar jo domačini in turisti označujejo za neprevozno za tujca oziroma nepoznavalca...
Do Ratanakirija bi sicer lahko prišla po glavni cesti, kar pa bi bila še ena zelo utrudljiva vožnja z avtobusom in sicer kar 11 – 12 ur.
Domačini ali ponudniki tako imenovane nemogoče ture pot promovirajo kot ekstremno zahtevno in jo zato zelo zasoljeno zaračunajo...
Večkratno vprašanje ali je mogoče priti sam do Ratanakirija je končno pozitivno potrdila Vivi.
Pot je naporna, obvezna oprema je železna hrbtenica, zadnjica ter ogromna potrpežljivost, poleg tega pa še nekaj osnovnih besed kmerščine, v primeru da se kje izgubiš :)
Ker je potovanje izvedljivo le z motorjem (ali peš), je seveda nujna kakšna dodatna oprema, kot na primer nova zračnica in nekaj rezervnega goriva, saj sredi ničesar težko najdeš bencinsko črpalko...
Odločitev je padla – GREVA...
Še prej pa sva morala preizkusiti najin rentani motor naslednji dan ob raziskovanju bližnje okolice.
Busra slapovi naju niso občutili, sva pa zato midva njihov šum zelo lepo ob tem, ko sva padla v trdno spanje v eni izmed večih bambusovih hišk v bližini.
Zaradi Lukovega vnetja raje nisva tvegala izpostavljenosti vodi...
Najin spanec je predramil glas gospe, ki si je zaželela najinih dolarjev kar je bil tudi povod za nadaljevanje poti.
Na poti nazaj proti mestu sva se večkrat ustavila zaradi lepe okolice, ki naju je obdajala, zanimivih opozoril ob cesti o prepovedi izsekavanja gozdov, lepih roznih rož sredi posušenih trav in nazadnje zaradi okušanja domače kave, ki je v tem času šele cvetela, tako da rdečih plodov ni bilo mogoče opaziti.
Najlepši del dneva je bil zagotovo slon, ki ga je Nina opazila zadnji trenutek ob hiški sredi manjše vasice.
Ko se je najedel najinih podarjenih banan, ga nisva več preveč zanimala in hitro nama je pokazal njegovo zadnjico :)
Res jih je lepo videti...in upala sva na še bolj bližnje srečanje...
Ura je že bila skoraj 5 popoldan in malo se nama je že mudilo – Mot in Vivi sta naju povabila na večerjo k njegovi družini.
Ob posebni večerji in močnem riževem vinu (žganje, ki lahko vsebuje od 40% do 60% alkohola – vendar nobeden ne ve) sva bila deležna njihovih številnih življenskih zgodb in zdi se nama jih vredno nekaj omeniti...
Nekaj let nazaj se je družina preživljala z kopanjem zlata v 48 kilometrov oddaljeni vasi...z bratom je Mot vsak dan garal in imela sta neznansko srečo – v rokah jima je pristal kar kilogramski kos zlata (po njegovih besedah).
Ta dan je družini spremenil življenje...zgradili so si veliko hišo, kupili avto in živeli dostojno življenje nekaj časa...dokler ni nastopil trenutek ''pohlepa'' s strani matere, ki je brata spodbujala, da srečo poskušata še naprej...
Nekega dne je v kopu prišlo do uhajanja nevarnega plina, pri katerem je Mot izgubil zavest in nepremičen ležal na tleh.
Brat, ki je poleg njega še ostal pri zavesti je prosil reševalce naj najprej rešijo brata, ker je on ok!
Željo so mu izpolnili, vendar je bila usodna za njega...nekaj trenutkov za tem je še on izgubil zavest in zaradi nepravilnega položaja si je ob padcu zlomil vrat.
Mot je danes vesel da živi, hkrati pa globoko v sebi čuti jezo, ker je kitajsko podjetje brez privolitve domačinov prevzelo rudnik ( področje) zlata, s katerim sta z bratom prinašala kruh družini.
Materi se je po tem strašnem dogodku zmešalo, tavala je po vaseh in nekontrolirano uživala alkohol...poleg tega je še družinsko dostojno življenje šlo po zlu in pristali so v revščini – ponovno!
Nesreča ni doletela samo njegovega brata, temveč tudi njegovo gluhonemo sestro, ki je bila posiljena s strani še vedno neznanega storilca in na svet so prijokala še ena lačna usta.
Kljub temu da je Mot mlad ima že dva sina in temu sledi še ena grenka zgodba...s svojo bivšo ženo sta zgradila hišo (oz. sam jo je), vozil se je delat daleč stran od svoje mlade družine, z namenom, da bi jim omogočil boljše življenje.
Na ušeša so mu prišle novice o ženini nezvestobi.
Kot pravi on; ne verjemi ničesar dokler sam ne preveriš, četudi ti potrdi 100 ljudi...nekega dne se je predčasno vrnil domov ter v svoji postelji zagledal svojo ''boljšo'' polovico z drugim moškim...kot je v njihovi navadi bi moral obema (ali vsaj enemu) odvzeti življenje, vendar mu je bila svoboda pomembnejša od maščevanja...sedaj je srečen z Vivi!
Družina je res preprosta, veseli so bili našega obiska in po večerji pod milim nebom sva preizkusila posteljo v hladnejših koncih Kambodže...
 |
| Motova specialiteta |
 |
| Kljub opozorilom gozd izginja |
 |
| Slapovi Busra |
 |
| Ženska s tradicionalnim šalom - kroma |
 |
| Če ni več banan pa pejdi, ne? |
 |
| Kava v cvetu |
Kljub temu da se je rdeči motor dobro izkazal, ga nama je Mot zamenjal s črnim, ki naj bi bil močnejši in bolj vzdržljiv.
Če bi ga ocenjeval po izgledu, bi ga isti trenutek odpeljal na odpad, vendar sva mu zaupala...
Budilka naju je ob petih vrgla iz postelje, pojedla sva bageto s sirčkom, šla v nakup nove zračnice in napolnila žejni motor :)
Pot na začetku ni bil tako slaba.
Asvalt si lahko izbrišeš iz glave, je pa peščena cesta v kar dobrem stanju, z izjemo parih hribčkov in kamnov, ki lahko hitro spremenijo tvojo smer...
Do prvega večjega mesta Kaoh Nheaek sva prišla v pol tretji uri in brez večjih zapletov.
Čas je bil za kosilo in treniranje kmerščine.
Tokrat je bil Luka ''krivec'' za slasten obrok - dobro so ga razumeli :)
Po stotih kilometrih naj bi cesta postala nepredvidljiva in neoznačena, kar nama je potrdil tudi anglež, ki v teh koncih dela že nekaj let.
Predlagal nama je, naj počakava njegova prijatelja in jima slediva na poti, ki nama jo je pokazal tudi na zemljevidu...
Hmmm, pot sredi ničesar in tudi po njegovih besedah ''tukaj nekje boste šli'', se nama je zdelo, da je verjetno nikoli ne bi našla sama!
Po eni uri čakanja smo končno štartali in vse besede so postale resničnost.
Na začetku so nama vasice in mahanje otrokom krajšali čas, kasneje pa sta ostala le še redek gozd in mivka na kateri sva počasi izgubljala živce.
Motor smo vlekli bolj mi, kot on nas in najina vodiča sta hitro padla v belo mivko.
Bilo je smešno videti ogromen oblak, onadva cela bela, jezna na ležeči motor in na vse skupaj...
Nisva se hotela preveč smejati, ker sva bila večkrat v skoraj istem položaju in na koncu je postajalo že tako naporno, da bi se najraje spravil z motorja, ulegel na tla in čakal, da te nekdo reši tega sranjaaaaaa...žal to ne bi ničesar spremenilo, morali smo nadaljevati...
Vmes smo se ustavili na kosilo pri njunih znancih in ker od žgočega sonca nisva čutila lakote, sva si čas krajšala z opazovanjem mame svinje, ki je nedolgo nazaj skotila kar 11 mladih pujskov...
Kamen se nama je odvalil od srca, ko smo po petih urah in samo okoli 60 kilometrih te prekrasne poti zagledali reko, ki naj bi naju od najinega cilja ločila le še 80 kilometrov.
Začelo se je počasi temniti, ampak hvala boljši cesti, bogu, karmi, usodi ali čemurkoli že, nama je do noči uspelo prispeti do Ban Lunga.
Z žulji na riti, hrbtenici in predvsem na živcih, nisva bila sposobna več ničesar drugega, kot pojesti večerjo in spiti tisti uspavalni hmeljni napitek :)
 |
| Najina vodiča |
 |
| Mali pujski :) |
 |
| Prečkanje ''odrešilne'' reke |
Ratanakiri naju je privabil s svojim osvežilnim kraterskim jezerom h kateremu poleg turistov zahaja tudi veliko domačinov, poznan pa je tudi po raztezajočih se plantažah indijskega oreščka, kavčuka ter kopanju dragocenih kamnov.
Slednje sva si prvo ogledala in v 30 km oddaljeni vasici Bonkev sva bila priča še staromodnemu ročnemu kopanju in iskanju dragocenih kamnov kot je modri circon, amethyst, peridot in črni opal.
V globoke rove (cca. 10m ali več) spuščajo vedro, katerega človek v notranjosti napolni z zemljo, ki jo kasneje z golimi rokami natančno pregledajo.
Zelo zahtevno delo in kar je še najhuje, prihodek je odvisen od sreče...
Kar naju je verjetno najbolj zanimalo, je, kako raste slastni indijski orešček in sprva ga nisva in nisva mogla opaziti (oz. nisva vedela kako izgleda).
Po razlagi prijaznega receptorja sva ugotovila, da raste vsepovsod.
Oči sva vrgla na pašo med vožnjo proti nasadom kavčuka in res ne veva kako sva lahko zgrešila ta živo rumen, zelen ali rdeč sadež, če ne po barvi, pa po tipičnem kiselkastem vonju, ki obdaja celotno okolico.
V enem izmed nasadov sva si ogledala obiranje in ločevanje sadeža od oreščka in končno sva si razložila zakaj je cena indijski oreškov na policah v trgovini tako ''preslana''.
Na enem drevesu zraste kar nekaj sadežev (slika), na vsakem sadežu pa le en orešček.
 |
| Indijski orešček (cashew nut) |
 |
| Neskončne plantaže kavčuka |
 |
| Ločevanje sadeža od oreščka |
 |
| Lov za cirkonom |
 |
| Kavčuk |
 |
| Kratersko jezero |
Ponudba trekingov je v tem kraju ogromna, vendar sva se že na Tajskem naučila nekaj osnov preživetja v jungli in naju program ni preveč pritegnil.
Najin itinerar sva obkljukala do konca in naslednji dan je bil čas vrnitve v Mondulkiri...o, ne spet tista pot!!!
Ob misli na 9 urno ne preveč udobno vožnjo sva se hitro premislila in se odločila za daljšo vendar udobnejšo (tisto glavno, na začetku omenjeno).
Prvi dan sva je premagala več kot polovico in po 7 urah sva prispela v mestece Kratie.
Prašna od prenavljanja ceste na sredini poti in spet izmučena sva si ob pogledu na mogočni Mekong zaželela osvežitve...
Namesto v reko, je bil skok pod tuš in kmalu tudi skok pod rjuho...
V Kratiju sva preživela nekaj časa med ogroženo vrsto delfinov irrawady, ki sva jih iz ladjice opazovala pri uživanju v njihovem kraljestvu.
Kljub zelo kratkemu še ne poldnevnemu postanku, sva bila pripravljena za nadaljevanje.
Na poti sva začudena opazovala izginjanje tropskega gozda, ki ga zamenjujejo plantaže kavčuka.
Denar premika vse meje in niti meje zaščitenega gozda in živali niso izjema.
Ni čudno, da je večina tigrov po katerih je bila Kambodža včasih znana izginilo in sloni živijo le še v vaseh...žalostno, da lahko divje živali preštejejo le še na prste ene roke!!!!
Končno sva zagledala znani kraj, vrnitev uspešna, motor in midva preživela in temu iz naslova razvidnemu podvigu je bilo treba nazdraviti – 1000 kilometrov videnih v šestih dneh :)
 |
| Mekong |
 |
| Irrawady delfin :) |
 |
| Kasava |
 |
| Najboljši del poti |
Še en teden naju je ločil do preteka najine vize in treba se je bilo počasi posloviti od teh severnih koncev.
Za zaključek sva si privoščila dan v naravi in v slonji družbi je bilo vse še lepše.
Najini 57 let stari slončici sva se tako kot ponavadi predstavila z bananami in hitro smo postali prijatelji :)
Luka za njenim vratom, Nina v košari in skozi drn in strn smo se prebili do slapa, v katerem smo vsi trije bili deležni odrešujoče osvežitve.
Ker sloni dnevno pojejo celih 200 kg smo se na poti večkrat ustavili, da je gospodična lahko potešila svojo lakoto.
Kar pa je izgledalo najbolj slastno za njo, je korenina kasava, ki se uporablja za tisoč in eno stvar v azijski kuhinji.
 |
| Konec banan? |
 |
| Luka in Sam |
Na koledarju je bil že 7. marec in Phnom Penh naju je že nestprno čakal...
Se vidimo :)
