V deželi Kmerov - Cambodia

Kar nekaj časa se že nisva javila...za vse je kriva dežela rdečega peska v kateri se počutiva tako super, da sva malo pozabila na blog :)

Od meje Poipet v Kambodži naju je ločila 5 urna vožnja iz Bangkoka, kjer naju je kot ponavadi pričakalo kar nekaj tajskih domačinov, lačnih najinega denarja.

Za vstop v Kambodžo moraš imeti vizo, za katero lahko zaprosiš tudi ob vstopu v državo.

Seveda so nama prijazni tajci še preden sva prestopila mejo, hoteli pomagati z njihovo uslugo, da si vizo urediva pri njih in plačava kar dvokratno ceno.

Človek bi hitro nasedel nasmešku na njihovem obrazu, če naju ne bi Gorazd, prijeten mladenič iz Slovenije, ki sva ga spoznala v Bangkoku, opozoril na to!

Po uspešnem prečkanju meje, milijonkrat izrečenih NO, THANK YOU in plačilu le 20$ za vizo ( tudi pri cariniku je bilo nekaj pogajanj, saj je gospod hotel zaslužiti nekaj dodatnih tajskih bahtov za kakšno pivo, vendar sva se uspešno izmuznila z izgovorom, da sva v državo prišla le z 40$) naju je prijazen gospodič spremil na minibus do avtobusne postaje, kjer sva se prvič spoznala z domačo valuto rieli.

Denarce številnih ničel krasijo mnogi templji, med drugimi seveda tudi sloviti Angkor Wat in možje, ki so zaznamovali kamboško zgodovino.

Velika prednost (oz. slabost) je sprejemanje dvojne valute -  rielov in dolarjev...

Slabost? Seveda je menjava ob plačilu z dolarji vedno slabša od uradne in ob prejemu presežka si vedno zmeden ob pogledu na tiste nule. Počutiš se kot milijonar, saj po menjavi 100$ v denarnici nosiš kar 400 000 rielov!

Vožnja proti Siem Reapu je zelo hitro minila.

Čeprav smo se vozili kakšni 2 uri, nam je pot popestril Jame z njegovimi zgodbami iz preteklosti in sedanjosti.

Ni in ni mu zmanjkalo besed... ob njegovem lepem, prisrčnem nasmehu in pogledu skozi okno na neskončna polja, majhne hiške... sva čutila neko posebno vzdušje.

Z Jamom sva klepetala še dolgo v noč, pri pijači v lokalni restavraciji se nam je pridružila še množica njegovih prijateljev, mlajših in starejših...počutila sva se, kot da smo že stari prijatelji :)

Zgodovina države je še vedno globoko zasidrana v njihovih srcih in duši.

Od vojne je minilo več kot 30 let vendar spomini so prisotni vsak dan...ob pripovedovanju se Jame včasih globoko zamisli in na njegovem obrazu je opazno, da je bil tudi on prizadet, pa čeprav je bil v tistih časih še mali otrok.

V najinem guest housu Popular za goste skrbijo zelo lepo.

Vsak gost dobi svojega 'pomočnika', ki mu med nastanitvijo pomaga pri orientaciji po mestu, s prevozi naokrog do glavnih turističnih točk in ostalimi koristnimi nasveti.

Najin spremljevalec je bil seveda Jame in čeprav nama je že predlagal, kaj vse si lahko ogledamo naslednji dan, sva ga žal morala razočarati.

 Na torek sva namreč zapustila mesto z jeep taksijem in se po dolgi postojanki na lokalni tržnici in čakanju še 10 dodatnih ljudi, stisnjena med mangoti, ličijem, rižem in najinimi sopotniki po prašni poti pripeljala do Louise – spet na CS!

Louise živi v majhni vasici (po pripovedovanju domačinov je le ta mesto) Angkor Chum, v veliki hiši, ki ji pravijo vila, saj med tistimi majhnimi bambusovimi hiškami res izstopa.

Dela za organizacijo NGO in sicer v lokalni bolnici.

Njeno delo naj bi bilo pomagati izboljšati pogoje v bolnišnici in naučiti lokalne bolničarke sučutnejšega in efektivnejšega ravnanja z bolniki.

Po njenem pripovedovanju ji je včasih zelo težko.

Prvi razlog je jezik, saj domačini ne znajo govoriti angleško...še večji problem je neupoštevanje...včasih jo domačini ignorirajo in ima občutek, da ne more prispevati njenega znanja in pomagati.

Vsakodnevni prigrizek - ne za naju...školjke prekuhane večkrat nadan

Naša družba na jeep taxiju

Balut :(

Louisina terasa

Sok sladkornega trsa

Angkor Chum

Izlet s Kimom in Louise

Lepi razgledi med vožnjo

Po prvih treh mesecih njenega dela je spoznala prijatelja Kima, ki ji trenutno pomaga pri prevajanju v bolnici in ji daje moč, da vztraja...po delu se večkrat sprosti ob smehu otrok, ki čakajo na začetek angleške ure v Kimovi novi šoli :)

Kim v kitajščini pomeni ZLATO in res bi lahko njegovo prijaznost, dobrodelnost in željo po boljšem svetu, primerjali s to plemenito kovino.

Zapustil je svojo dobro plačano službo v mestu, šel na vas, kjer je zgradil angleško šolo za otroke, ki trenutno živi s pomočjo njegovega denarja.

Starši otrok plačajo za njihovo izobraževanje simbolične 3 $ na mesec, kar ni dovolj niti za plačilo učiteljev!

Država ne prispeva niti centa...ampak Kim se ne preda in s svojo trdno voljo otrokom daje boljšo prihodnost.

Poleg tega, da dan preživi kot prevajalec v bolnici in zvečer uči v šoli, še vedno najde čas za razmišljanje o naslednjem projektu – farmi.

Ko je zapustil službo je bil deležen velikih kritik – zakaj tvegati svoj luksuz za druge????

No, Kimov luksuz je pomagati drugim in sebi... verjame, da mu bo uspelo zgraditi veliko in uspešno skupnost.

Tudi midva sva se našla v njegovih besedah in eden redkih je, ki je dokazal, da si lahko drugačen in da s svojo voljo lahko veliko narediš tudi za druge oz. svetu daješ večjo vrednost.

Vsak dan sva obiskala njegovo šolo, prispevala malo najine angleščine in v igri poskusila otrokom obogatiti njihov besedni zaklad :)

Bila je izmenjava energije, midva sva bila vesela da lahko pomagava, otroci pa še bolj, saj niso velikokrat deležni obiska tujca.

Najini dnevi v vasi so minili v opazovanju pravega kamboškega življenja, vsakodnevnem jutranjem iskanju zajtrka, risanju slikic ob naročanju kosila in uživanju v njihovem okusnem sugar cane juice (soku sladkornega trsa).

Včasih sva si zaželela malo dlje posedati na terasi naše vile in uživati v prelepem razgledu na suha riževa polja, vendar sva bila preveč radovedna kaj se dogaja v okolici...

Zajtrk sva že omenila... večkrat se nam zaradi ''prevelike'' izbire znajdejo na krožniku jajčka ali omleta...po urnem iskanju je bilo tudi tokrat tako...sestradana kot vedno in oči velike sva izbrala lepo razstavljena jajčka pri gospe...

In tukaj so se nama Filipini maščevali! Zakaj?

Niso bila navadna kuhana jajca ampak balut oziroma jajce z že ''napol'' razvito račko v njem...tam jih nisva poizkusila in zdaj so pred nama!

Okus ne preveč dober, če se lepo izraziva...ko pa te še račka pogleda...misliva, da naprej ne rabiva preveč razlagati :)

V Louisino gostovanje je bila vključena tudi moto tura - spoznala sva napol porušene skrivnostne templje bljižnje vasi ter skupaj z Louise in Kimom uživala v opazovanju lokalnih mladeničev pri dnevnem ulovu v potoku.

Pred skokom na motor sta naju opozorila, naj se dobro oblečeva, saj okoli templja strašijo kače večih vrst, pajki in drugi tropski naseljenci, ki ti znajo povzročiti hude bolečine oz. v najhujšem primeru vzeti življenje.

K sreči smo videli le ostanke levitve kače :)

Še zadnja izkušnja je bil obisk bolnišnice v kateri dela Louise, ki je za njihove razmere  v zelo dobrem stanju, za naše pa prosiva razberite iz slik...

Poslovila sva se od Louise in se vrnila nazaj v Siem Reap.

Bolnica v Angkor Chum

Restavracija v bolnici :)

Stranišče in prostor za umivanje - bolnica :)

Učenje v Kimovi šoli

Vas je Luku pustila manjši spomin...dobil je nepojasnjeno vnetje na nogah in ''tam vmes'' :)

Bolečine in otežena hoja so povročale probleme nekaj dni, ampak po pojasnilu gospoda iz Nizozemske ni malo ljudi, ki v Kambodži (oziroma tropskih državah) stakne vnetja ali bolečine v želodcu...s pomočjo bivacyna sva po parih dneh bila spet na poti!

Z družbo iz Švice smo se s tuk tukom odpeljali do največjega jezera v Kamdodži – Tonle Sap.

Poznano je po plavajočih vaseh do katerih prideš z čolnom...tam plavajo hiše, trgovine, šole in celo košarkarsko igrišče.

Na naši ladjici je bilo v eno smer veselo razpoloženje, v drugo pa malo manj...

Že pred odhodom smo za otroke v vasi kupili nekaj sladkarije...prijaznega fanta na čolnu smo prosili za obisk šole oz. vrtca.

Nobenega problema ni bilo, dokler nismo prispeli do plavajoče trgovine z velikimi vrečami riža in riževih rezancev, kjer naj bi turisti kupili nekaj za obroke v šoli.

Kljub temu, da smo mu večkrat omenili že kupljene sladkarije, smo naleteli na gluha ušesa.

Riž naj bi bil bolj zdrav in nasiten za otroke...naš negativni odgovor ga je potrl, vendar ne zaradi otrok temveč zaradi njegove provizije, ki jo je deležen.

Prišli smo do zaključka...kdaj bi 200 otrok pojedlo toliko riža, če na dan pride najmanj 100 čolnov in bi vsak čoln kupil 20-30 kg riža?

Otroci morajo biti res lačni, da pojejo 3 tone riža na dan...

Seveda ta riž do šole ne pride, na sredini poti se obrne in pristane nazaj v trgovini, denar pa si delita prodajalec in človek ki pripelje turiste.

Vam je jasno zakaj pot nazaj malo manj vesela?

Pa še to! Šole seveda nismo videli...sladkarije pa so dobili otroci na poti nazaj v mesto :)

Takih in podobnih ''okrog prinašajočih'' ljudi je nešteto in lahko bi napisali kakšen blog samo o njih.

Vasica pred jezerom Tonle Sap

Plavajoča vas

Tudi plavajoča cerkev :)

Ženska prosi vsakega mimoidočega za mleko

Kamboški tuk tuk

Siem Reap

Ker Jame ni imel časa, da naju naslednji dan pelje v veličastni Angkor Wat, je delo prepustil svojemu bratrancu.

Od desete ure zjutraj pa do četrte ure popoldan sva preživela med stenami različnih templjev...ure in ure, vendar sva ga videla mogoče četrtino.

Krasijo jih različno oblikovani kamni, včasih pa jih poživi tudi prihod opic, ki se pridejo ohladit v notranjost.

Najbolj zanimiv se nama je zdel Angkor Thom, tempelj z obrazi v katerem sva se '' zgubila'' za kar nekaj časa.

V središču glavnega templja (Angkor Wat) sva se vsedla in ob svežem kokosu razmišljala in si predstavljala kaj se je dogajalo tukaj v njegovem največjem razcvetu...res je mogočen in nedvomno vreden ogleda.

Njegova podoba je praktično vsepovsod – na zastavi, na pivih, denarju, imenih trgovin, barov, hotelov in turističnih agencij.

Veliko ljudi obišče Kambodžo samo zato, da vidi Angkor Wat...nekateri si celo kupijo tedensko vstopnico za ogled vsakega kotička tega več deset kilometrov velikega parka.

Midva sva se oba strinjala, da nama bo en dan več kot dovolj in res je temu bilo tako...

Z obiskom družine najinega vodiča in opazovanjem prelepega sončnega zahoda iz hriba nad riževimi terasami, je bil dan popolno izkoriščen.

Po osemdnevnem postanku v Siem Reapu (kar pomeni poraženi Siamci – Tajci) sva se odpravila na bus za Battambang.

Vstop v Angkor Wat

Imaš še kaj?

Angkor Thom

Jameov bratranec z družino

Farma gob

Sosedovi krokodili

Balut, rakov čips...

Pa še nekaj zgodovine: na ozemlju današanje Kambodže (ali Kampuche) so skozi stoletja zacvetele različne kraljevine in imperiji, ki so versko, kulturno in seveda jezikovno zaznamovale in oblikovale ta delček jugovzhodne Azije.

Poleg drugih nič manj pomembnih, med njih zagotovo sodijo Indija, Kitajska in seveda Francija.

Velik vpliv je pustil imperij Kmerov, saj je po enemu izmed njihovih največjih dosežkov Kambodža danes najbolj prepoznavna – Angkor Wat.

Njihove neverjetne arhitekturne (in kiparske) sposobnosti niso imele konkurence, z izredno namakalno tehniko pa so zrasli v mogočen imperij, ki je v svojem vrhuncu zavzemal velik del Tajske, Laosa ter seveda sedanje Kambodže.

Vendar zaradi svoje velikosti, ki je več ni bilo mogoče uspešno nadzirati oz. kontrolirati, preambicioznih gradbenih projektov in vse bolj naraščajočih in bolje oboroženih sosedov, je imperiju moč začela pojenjati.

Na sredini 15. stoletja so se začele obračati zadnje strani njegove zgodbe.

Kljub svoji mogočnosti se niso izognili dejstvu, ki doleti vsak imperij; razpadli so zaradi zunanjih okoliščin, prevelikega pohlepa ali najverjetneje kombinacije obojega?

Do leta 1864 je zaradi pritiska iz strani Tajske in Vietnama bila državica skoraj izbrisana iz zemljevida, vendar so Francozi priskočili na pomoč , tako rekoč ''ohranili'' meje in držali niti v državi do osamosvojitve leta 1953.

Nedvomno ni bil začetek demokracije, vendar naj bi bili samostojni – dobro ali ne, odgovor poznajo samo Kambodžani.

Francozi so se  ''umaknili'' v ekonomsko privlačnejši Vietnam.

Verjetno tudi vstop v Kambodžo ni bil prijateljskega značaja, saj je po njihovem odhodu ostala z samo eno srednjo šolo – ne prevelik napredek v skoraj stoletju njihove prisotnosti.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začelo najtemačnejše obdobje...več o tem v naslednjih blogih.

Kmalu naslednjič , Luka & Nina...

p.s.  izvedela sva tudi veliko o organizaciji NGO, ki je nekaj podobnega kot UNICEF (ali podobne organazicaje, ki skrbijo za ''pomoč'' revnim) – večino dobrodelnega denarja pristane v luksuznih avtomobilih, sestankih v prestižnih restavracijah, lepih oblačilih in še najhuje v nepremičninah...videla na lastne oči...če želite komu pomagati mu pomagajte direktno in si ne ženite k srcu reklame z ubogim otrokom... otroci so večkrat izkoriščeni za služenje denarja, saj se velikim ljudem zasmilijo, ko ga vidijo nagega in umazanega, vendar vse je samo krinka..res so revni, ampak denar ne nahrani lačnih ust otročka, temveč nekoga, ki se skriva za to podobo...vaš prispevek pomaga bogateti že bogatim ljudem – ne pomaga večini revnim za vsaj malo boljše življenje!