CorazonDelMundo: Mabuhay iz Pariza Negrosa

(07.01.-10.01.2012) Dobrodošli na Negrosu oziroma deželi trsnega sladkorja...deli se na zahodni (oriental) in vzhodni del (occidental) otoka.

Supercat ladjica naju je pripeljala do glavnega mesta zahodne province – Bacolod...ker nočeva veliko časa preživeti v večjih mestih sva se odpeljala 14 km proti severu v živahno mesto Silay.

Silay je zacvetel okoli sredine 19. stoletja, ko je Francoz živeč tukaj posadil trsni sladkor...sreča se mu je nasmehnila in kmalu zatem je večino Negrosa bilo prekrito s to dobičkonosno surovino.

Danes je s trsom nasajena ena četrtina celotne province.

Zlata doba tega mesta je bila med 1880 do 1930 med katero so bile zgrajene ancestral homes – hiše sladkornih baronov.

Haciende Silaya so bile znamenje prestiža in prefinjenosti in v začetku 20. stoletja je kraj postal inspiracija za številne evropske umetnike, ki so zahajali sem.

Vendar so po tem času stvari začele iti navzdol...razvoj industrije v sosednjem Bacolodu, razdejanje v drugi svetovni vojni in sladkorna industrija v tujini je močno vplivala na kulturni in industrijski razvoj Silaya.

Ne glede na to je mesto z svojo okolico nedvomno še vedno vredno ogleda.

Za boljšo predstavo o celotni zgodovini in življenju v nekdanjem Parizu Negrosa - tako so ga poimenovali na vrhuncu zlatih časov – sva se sprehodila skozi mesto, opazila ogromno cerkev San Diega, zgrajeno po načrtih italijanskega arhitekta Verasconija in obiskala hišo enega izmed tedanjih baronov, ki je sedaj spremenjana v muzej (Balay Negrenese Museum).

Hiša je dobro ohranjena, tudi z manjšimi detajli kot so obleke, skodelice, slike, knjige in klavir katere so prispevali tudi domačini.

Želela sva obiskati tudi gospoda Ramona Hofilena, največjega poznavatelja Negrosa, njegove zgodovine in seveda tudi umetnosti (njegov oče je bil eden izmed sladkornih mogotcev, stric pa ladijski magnat...), ampak žal ni imel časa, nama je pa dal dobre napotke kako čim lepše doživeti Silay.

Kar ne smeš izpustiti ko prideš sem, je kavarna in slaščičarna El Ideal, ki ponuja božanske sladice in prodaja vse vrste marmelad, sladkorja, piškotov in slanikov...

Upoštevala sva nasvet g. Ramona, poiskala tricikel na tržnici in se odpeljala proti rezervatu za mangrove.

Poleg naju je v triciklu sedel še fant z imenom Riz, ki se nama je po vprašanju kje se rezervat nahaja ponudil za vodiča.

Sledila sva mu skozi majhno vasico, na poti je poklical še svojo prijateljico in skupaj sta nam začela predstavljati pomen mangrovov za življenje ljudi, živali in zemlje nasploh.

Mangrovi so višje rastline, drevesa,grmi, praprot, palme in zelišča, ki rastejo v toplih, slanih vodah (višjih od 24°).

Odpornost na visoko koncentracijo soli v vodi jim omogoča preživetje, kljub temu, da zelo počasi rastejo , saj druge rastline niso zmožne uspevati v takem okolju.

Preživijo tako, da sol shranjujejo stran od aktivnih celic pomembnih za metabolizem in sicer nekatere jo lahko skozi korenine izločijo, druge jo shranjujejo v starih listih in lubju.

Da mangrovi sprejmejo dovolj kisika, korenine rastejo nad gladino morja, v kakšne višine pa je odvisno od vrste drevesa.

In zakaj moramo ZAVAROVATI te izredno pomembne rastline:

· zaščita pred vetrom in valovi

· stabillizacija usedlin

· zaščita pred erozijo obale in rečnih bregov

· oskrbuje tla z hranilnimi snovmi

· čiščenje vode in zraka

· je zatočišče za različne vrste živali

· uporabljajo ga tudi za lesno industrijo in proizvodnjo goriva (na Filipinih prepovedano)

Ker imajo mangrovi vsesplošen pomen sva se odločila, da jih nekaj posadiva J

Pri odhodu še zadnji pogledi na rdeče rake z enimi klešči in naše zelene prijateljčke.

Zadnji da v Silayu naju je zjutraj Riz vrgel iz postelje in naju peljal na ogled organske farme.

Poiskusili smo žvečiti sladkorni trs, opazovali njegovo izsekavanje ter bili deležni predstavitve vseh zelišč in zelenjave, ki jih pridelujejo.

Za dobro rast je pomembna zemlja, zato na farmi pridelujejo tudi odlično organsko gnojilo s pomočjo nešteto afriških črvov.

Bila sva malce razočarana, ker nama ni uspelo obiskati tovarne oziroma rafinerije sladkorja, sva pa zato imela čas spoznati celotno družino Riza in okusiti njegovo presenečenje – večerjo samo za naju.

Riz si srčno želi postati kuhar in mu želiva, da mu to tudi uspe!

Večer smo zaključili z klepetom in pitjem Filipinskega brandija...ter nekaj skupinskih slik J

Torek je minil v znamenju prevoza od zahodne do vzhodne obale Negrosa, občudovanju njegovih naravnih lepot in ker nama zaradi slabega vremena (ladjica ni smela izpluti) ni uspelo priti na Cebu, v poslušanju večernih karaok mesteca Guihulngan.