CorazonDelMundo: Provinca zlatega riža

Na južni strani jezera Tonle Sap se nahaja Battambang, drugo največje mesto v Kambodži.

V provinci kjer je 80% ljudi kmetov in ribičev, je kmetijstvo ključnega pomena.

Hrana, ki se pridela na tej rodovitni zemlji vključuje koruzo, fižol, sezam, pomaranče in kot je razvidno iz naslova seveda riž, katerega letno proizvedejo nezanemarljivih petsto tisoč ton.

Provinca Battambang se razteza na 11.748 kvadratnih kilometrih, od tega je skoraj ena tretjina posajena z rižem.

Predstavljajte si celo Primorsko (goriška in obalno-kraška regija) nasejeno z to vrsto kritosemenke.

Kot zanimivost: riž je vir več kot petine kalorij, ki jo zaužije človeštvo in je na prelomu 21. stoletja prehitel proizvodnjo pšenice ter koruze...

Kljub vse naraščajočemu turizmu in posledično prenavljanju in gradnji novih stavb se lahko še vedno opazi vplive francoskega kolonializma in upava, da se bo to obdržalo saj daje mestu poseben čar.

Pa seveda ne smeva izpustiti dejstva, da ima v provinci svojo posest kdo drug kot Angelina Jolie, katera je zaradi postavitve zatočišča za divje živali bila nagrajena z Kamboškim državljanstvom...ne misliva postati ''tračarski'' blog ampak vseeno :)

Zaradi neomejenosti in seveda prijetnega vetra v laseh, ki je pri taki vročini kot je tukaj super stvar, sva se z motorjem številka...odpravila iskati Wat Somrong Knong.

Tempelj, ki je bil v času Pol Potovega režima spremenjen v zapor, je od mesta oddaljen 6 kilometrov, v njegovi bližini pa se nahaja tudi spomenik genocida njegovih Rdečih Kmerov ( Khmer Rouge).

Okolica se je v tistem času spremenila v enega izmed številnih smrtonosnih polj (killing fields), kjer naj bi bilo uradno ubitih 10.000 ljudi.

Spomenik obdajajo slike trpljenja oz. mučenja ljudi, ki so živeli v tistem času in ob pogledu na njih si je težko predstavljati, da se je kaj takega sploh lahko dogajalo.

Na najino jezo in žalost sva malo pozabila ob pogledu na ogromno pujso, ki se je prosto sprehajala po cesti, se nama približala za nekaj minut in se na koncu odpravila ohladit v prijetno hladni naravni bazen :)

Nasmešek na obrazu je izbrisal gospod iz Kambodže, ki si je poleg nas ogledoval spomenik.

O vprašanjih zakaj sva tam, kaj čutiva ob pogledu na spomenik in slike, ali nama je žal...sva razmišljala še celo pot do mesta.

Ne veva zakaj naju je spraševal te stvari in tudi odgovoriti mu je bilo zelo težko.

Vojna je del te države, njena zgodovina...žalostna ampak je...in nihče ne ve, kaj si ljudje, ki so jo preživeli mislijo ob pogledu tujca, ki si ogleduje slike posiljevalcev, morilcev...

Mogoče, da se nam smilijo? Mogoče, da se naslajamo nad njihovo nesrečo? Mogoče, da žalujeva z njimi? Ali le gola radovednost????

Tempelj Ek Phnom

Ležeči buda

Slika zapornika v templju Wat Somrong Knong?

Spomenik žrtev genocida

Davljenje z vrečo ob zasliševanju

Dve izmed mnogih

Svobodna pujsa :)

Med vožnjo ob reki sva opazila sušeče se bele kroge v obliki diska in kasneje izvedela, da so narejeni iz riža in namenjeni za slastno tradicionalno jed spring rolls (spomladanske zavitke), v katere zavijejo zelenjavo, lahko tudi nekaj mesa, postrežejo pa sveže ali ocvrte.

Sledil je prijetnejši del dneva, postanek v vinarni je osvežil najino grlo in razkužil najine želodce...

Okus po žgočem likerju sva si popravila s 100% sokom iz grozdja in ingverja z dodatkom meda, za konec pa sva si prihranila deciliter rdečega.

Dogajanju okoli naju ni bilo konca, zato sva se večkrat ustavila...sušenje arašidov ob cesti, sproščujoče življenje ob reki Sangke in mamljive table z napisom Cafe bar :)

Osem kozarcev za dva?

Sušenje arašidov ob cesti

Poskakujoča vožnja med hektarji riževih polj in samotnimi kmetijami naju je pripeljava do slovite killing cave (jame v kateri so ''odstranjevali'' nasprotnike režima Rdečih Kmerov), kjer sva čakala, da ura odbije šest popoldne in se nebo spremeni iz modre v črno ob sedmih milijonih netopirjev, ki vsak večer zapustijo njihov dom, sestradani zasedejo koruzna polja in se ob jutranjih urah vrnejo nazaj.

Preden se odpravijo s tebuhom za kruhom še nekaj več kot pol ure vonjaš njihove iztrebke, ki kot sunek vetra zajadrajo med tvoje nosnice.

Dogodek vsak dan spremlja nekaj deset turistov, ki se pripelje iz bljižnjega Battambanga.

Za zaključek sva si pustila Norrie...to ni nobena ženska, ampak vlak iz bambusa!

Pojavil naj bi se v začetku osemdesetih, domačini pa so navdih našli pri neki vrsti majhnih vlakov, ki so jih železniški delavci uporabljali pri popravilih pred ero Demokratične Kampuche - Rdečih Kmerov.

Po njihovih norostih, so Kambodžani skoraj ostali brez infrastrukture, ceste skoraj neprevozne in z majhnim številom motorjev ali busev je bil vlak iz bambusa zelo domiselna in praktična rešitev za vsakodnevni prevoz ljudi in tovora z minimalnimi stroški.

Po videzu šibka vendar nadvse vzdržljiva konstrukcija je poleg zgoraj omenjenega služila še kot reševalno vozilo in ob izrednih razmerah obratovala še ponoči.

Po nekaj letih poganjanja z človeškimi mišicami je pogon zamenjal manjši motor in proti koncu osemdesetih je na 600 kilometrski progi obratovalo že čez tisoč teh unikatnih vlakov.

Danes se predvsem uporablja v turistične namene, vendar se brez dvoma na njegovem ''krovu'' včasih znajde pošiljka za naslednjo vas.

Njegovega servisa nisva izkusila, sva pa zato naredila nekaj zanimivih slikic...

Za piko na i ali j pa je ostal še večerni ogled cirkusa, kjer sva se napolnila z energijo ob poslušanju dobre žive glasbe in spektakularnem akrobatskem šovu – igranje z ognjem, preizkušanje ravnotežja in druge neverjetnosti so nama zaustavljale dih celo uro...res nepozabno!

Skupina ima redne svetovne turneje in res si zaslužijo same pohvale...