V iskanju longhouse(a)

(7. - 8.11.2011) Noč sva preživela na avtobusu proti Sibuju...v mesto sva prispela ob cca. 5h zjutraj, se usedla na postajo, prebrala kaj pravi Lonely planet o tem mestecu in se odpravila na lov za prenočiščem...po uri iskanja z 20kg nahrbtniki je padla odločitev...greva že isti dan naprej v Kapit!!!!

Vožnja z express ladjico – katera je več kot ''prenatovorjena'' – po reki Batang Rejang je trajala tri ure...po reki navzgor smo opazili veliko manjših vasic, mimo drvijo domačini v dolgih čolničkih s klobuki v obliki krožnika (obrnjenega narobe) J...in kljub temu, da je kar nekaj ljudi tesno povezanih s to rjavo reko lahko v njej vidiš ogromno plavajočih smeti – te kar srce zaboli!!!

Kapit je malo mestece ''sredi'' Bornejske jungle, poznano po starih tradicionalnih dolgih hišah (longhouse) v katerih živi po več družin v enem prostoru (na travel channel večkrat predvajana oddaja), to so večinoma plemena Iban, Dayak, itd...

Da obiščeš plemena, ki živijo v teh hišah ponavadi potrebuješ vodiča, saj so oddaljene od samega mesta, nekatere pa so dosegljive le z ladjico. Po nakupu sadja na barviti tržnici sva se vsedla v park in že je pri nas stal mali gospod Joshua, ki nam je ponudil vodenje do le teh. Zmenili smo se za jutranjo kavico, da nam predstavi kaj ponuja ta ogled. Ker je izgledal prijeten gospod ga nisva zavrnila, vedela pa sva, da bova najprej poskusila izlet v lastni režiji - le kako drugače kot z motorčkom J Ker Kapit ni turističen del Bornea sva porabila kar nekaj časa, da sva našla servis motorjev, ter lastnika nagovorila, da nam renta motor za 50 RM – 12.5€ ( prva cena je bila kar 100 RM – 25 €)!!! Pa naj mu bo, saj nama drugega ni preostalo- tip je vedel, da je edini v mestu, ki nama bo naredil to uslugo... J in že sva drvela po cesti, polna pričakovanj na pogled te tako znamenite longhouse. Po 2 urah vožnje sva obtičala sredi jungle, žejna in brez vode, seveda v bližini ni bilo videti kakšne trgovine...zato sva se odpeljala v mesto na kosilo in en super sladek watermelon juice. Pa ne mislit, da sva obupala... med kosilom sva se spomnila da obstaja še ena pot – to je bila zadnja možnost, ker sva vse strani že prevozila. Vozila sva se in vozila, na poti sva večkrat vprašala mimoidoče za longhouse in vsi so rekli kar naprej in naprej...poti ni bilo konca, okoli naju samo gozd in reka, nobenega avta... edino kar sva slišala je bil »računalniški« zvok neke ptice...res je zvenelo  tako...ker sva morala motor vrniti do 17h naju je tudi čas že pošteno preganjal...sledili so trenutki obupavanja in ker je bilo že nekajkrat rečeno samo še dva ovinka pa se obrnemo in nikoli ni bilo tistega kar sva pričakovala, sva dala temu podvigu še RES zadnjo šanso - 3 km in gremo nazaj - pač ne bomo videli longhousa....še sama nisva verjela in tudi vi ne boste...bilo je že 2.8 km in še en ovinek pred nami in....po ovinku sva ga zagledala....YES LONGHOUSE!!!!!!!

Vsa srečna sva se odpravila čez mostiček  do longhouse, ampak ob premisleku, da ne želiva vdirati v njihov ''poseben'' način življenja sva se ustavila na mostu in samo opazovala kaj počnejo...opazno je da živijo v sožitju z naravo, ob zeleni rekici in neskončni jungli ter, da se jih STRES iz našega vsakdana še ni dotaknil...

Opazovanje dogajanja v Kapitu ob še zadnjih sijajih sončka je dobilo slab priokus ko sva zagledala ogromne ladje polne posekanih dreves....KO VSAJ NE BI VSE VEČJE POVPRAŠEVANJE PO LESU UNIČILO TA PREČUDOVIT DEL SVETA...

Čakanje na našo express ladjico v Sibuju

Park v Kapitu

Vožnja skozi junglo

Longhouse

Rekica pred longhouse

Longhouse iz druge perspektive

Delavna ženička

Naš super motor

:(

Reka Batang Rejang in njene znamenite ladjice

Da si lažje predstavljaš kaj se zgodi če ne upoštevaš navodil :)

Gekoni vsepovsod

Naša mala prijateljica