CorazonDelMundo: Lep pozdrav iz mesta Miri:)

(10.11. - 12.11.2011) Po sedmih urah rallyja iz Sibuja (fant za volanom je verjetno nadeljeval kakšen del igrice, ki je doma ni dokončal...) smo tukaj ob 4.30 zjutraj na avtobusni postaji, nekaj kilometrov od centra...začela sva pogovor z mladim Malezijcem, ki je podobno kot midva prišel sem na obisk...povedal nam je svojo zgodbo o nesrečni ljubezni in izgubljeni službi...že zgodaj se je poročil s punco iz Indonezije, dobil dobro službo z visoko plačo...veliko potoval...nakar so ga obtožili kraje, ki je ni zagrešil, izgubil službo, bil brez denarja in posledično zaradi tega ostal še brez svoje ljubezni...samega sebe je označil za ''kretena'', zakaj denarja ni raje privarčeval in si plačal študij s katerim bi lahko zdaj že živel in delal v svojem sanjskem mestu...Singapurju...kako hitro se ti lahko v življenju stvari postavijo na glavo...no fant vseeno pozitivno naprej...rekel je, da je še vedno mlad in da mu bo prej ali slej uspelo:)

MIRI...mesto, ki je iz majhne ribiške vasice zraslo v mesto z številnimi stolpnicami, ter eno izmed najbogatejših v Maleziji...in to po zaslugi tega kar je nekaj sto metrov pod zemljo nastajalo miljone let in sedaj poganja naprej cel svet...NAFTA!!! Ja, Miri ni edino mesto v Maleziji - pa ne samo
Maleziji - ki se mu je to zgodilo...dosti vasic je obogatelo na račun te dobičkonosne tekočine...že ob pogledu na jožnokitajsko morje se opazi nekaj naftnih ploščadi...

Prihod v Miri okoli 8 ure zjutraj se je začel z že kar znanim lovom na guesthouse (oz. lodge, inn, hotel, motel, hostel...), kateri nas je po uri hoje čisto pokončal...no na koncu sva se morala sprijazniti, da je v Miriju prenočišče pač dražje in smo pri Kitajskih ''hotelirjih'' vzeli sobico s katero nismo bili preveč zadovoljni...ne, da bi želeli deluxe hotel ampak vseeno vsaj počiščeno sobo:)...če cenejšega ni je to tudi v redu, le da je streha nad glavo... na koncu, ko smo jo sami počistili nam je celo postala všeč:)

Že po dveh urcah počitka sva bila pripravljena na nove izzive - gremo raziskovat kam smo prišli...sledila sva zanimivostim na mapi...Fish market...sto in ena vrsta rib ter sto in ena velikost :) Tune, skuše, hobotnice, raki,...neznane ribe...ribe napihovalke, piranhe, itd...veliko izbire za malo denarja, če jih le imaš kje za spečt :)
Sosednja zgradba je bil najstarejši tempelj v okolici (taoistični), za domačine velikega pomena - med drugo svetovno vojno ob Japonskem bombardiranju mesta, je bil tempelj ena izmed redkih zgradb, ki ni bila porušena in ljudje, ki so se zatekli v njega so vsi odnesli brez praske - saj veliki Tao (oz. več njih) bedi vedno nad njimi...neopisljivo lepo jih je opazovati pri njihovem verovanju in ohranjanju templja, da ostaja veličasten kot je...
Zemljevid nas je vodil naprej do Nacionalnega muzeja nafte (Muzium Petroleum) kjer se lahko poučiš vse glede nje: od nastanka, črpanja ter predelave.
Brez te surovine bi se svet res ustavil, ne samo, da se uporablja kot vir energije - tudi zob si ne bi mogli umiti brez nje!!!!!
V muzeju je predstavljen že prej omenjeni razcvet mesta od prve izčrpane kaplijice do miljonov sodov črnega zlata.
Po ''naporni'' šetnji si je treba privoščiti dobro pojedino in sva že bulila v akvarije polne ogromnih jastogov...žal ne za naš žep :) Riž z pekočo omako je bil naš ulov...

Naslednji dan sva ob jutranji kavici opazovala veliko mladih parov, ki so si zaobljubili večno zvestobo na 11.11.11.
Bus številka 44 nas je odpeljal do največjega taoističnega templa v jugovhodni Aziji...res je velik in izpiljen do najmanjšega detajla...vendar pa življenje v njem ne poteka tako kot v templju, ki sva ga obiskala včeraj.
Kako sva vedela, da bus 44 vozi do templja? Prijeten gospod - voznik avtobusa - na avtobusni postaji nama je cel dan pomagal z voznimi redi, da sva prispela do željenega cilja in nazaj v mesto.
Še en dokaz res resnične dobrote domačinov...
Po okrepčanju z bananami smo že sedeli na drugem busu do plaže...saj veste kaj se na plaži dela...malo namakanja, malo počitka, malo sprehoda in ne bi bila midva, če ne bi bilo tudi nekaj raziskovanja npr. opazovanja nenavadnih opozorilnih tabel, srečanje z nenavadno muho in se večkrat izgubiti na poti v iskanju znanega svetilnika v obliki morskega konjička...
Spet srečneža kot sva, je pri večerji ob sosednji mizi sedela gospa z raztegnjenimi ušesi - kot pri plemenu Iban in Karen je tudi populacija tega plemena kot bi iskal šivanko v senu...
Po dolgem odločanju in opogumljanju za vprašanje: ''ali bi se slikala z nama'' sva se opogumila in slikco tudi dobila...
Od Mirija sva se naslednje jutro poslovila in nadaljevala pot v KK...

...do naslednjič, Nina & Luka

p.s. Ker se vodilni v mestu zavedajo da črno zlato ni neomejeno, so se podobno kot v Dubaju preusmerili v drugo tržno nišo in želijo mesto spremeniti v...MIRI - RESORT CITY