Raziskovanje flore in faune Bornea...

Vse skupaj se je začelo v mestu Sandakan, ki leži na vzhodni obali Bornea. Mesto je izhodišče za znamenite Turtle Islands, lahko pa iz tega dela Bornea pobegnete s trajektom tudi na Filipine.

Največja znamenitost zaradi katere ljudje sem prihajajo je rehabilitacijski center orangutanov Sepilok.

Dobro večerjo ob morju z mango juiceom je spremljalo mrgolenje malih prijateljev ščurkov in večjih prijateljic podgan...ponoči se za njih življenje res začne saj sredi dneva  ''skoraj'' ni sledi le teh.

Sicer pa to tukaj ni nič nenavadnega , ljudje še ne poznajo pravilnega ravnanja z odpadki in te ležijo vsepovsod...zakaj bi iskal smetnjak, če pa lahko smeti vržem kamorkoli, na cesto, v morje...ja, tak je njihov način...če se torej hočeš od vročine osvežiti v morju, te ta želja hitro mine!!!!

Podnevi se na skalah sončijo manjši kuščarji, v morju pa plavajo njihovi večji bratranci (cca. 60 cm), zato še enkrat plavanje – ne, HVALA!!!

25 km od Sandakana nedaleč od Sepiloka se nahaja Rainforest Discovery Center - raziskovalni center, kjer sva v širnem gozdu na canopy walku (most med drevesi na višini okoli 20 – 25m) opazovala premikanje dreves...oziroma kaj se skriva pod krošnjami...lebdenje različnih ptic na nebu, ogromnih dreves, tudi 60m visokih – na njih pa največje čebelje panje...res dobre arhitekturne sposobnosti čebel J

Namestila sva se na klopco na opazovalnem stolpu...spremljale so naju  table z opisi živali in rastlin, ki jih v parku lahko opaziš (če imaš srečo)...gledala sva in gledala...pogled se je ustavil na premikanju drevesa...mislila sva, da je le močan veter...ampak ne, spet je zašumelo...skozi krošnjo je pogledal majhen obrazek...čez trenutek pa je stala pred nami...MAMA ORANGUTANKA IN NJEN NOVOROJENČEK, ki je še komaj migal z učkami J

Kako dober občutek ko jih opaziš v njihovem naravnem okolju, ne zaprte med štirimi ograjami v kakšnem živalskem vrtu...sledila sva ji na njenem sprehodu po mostu, kar je seveda opazila, pospešila korak in že je lahkotno skakljala iz veje na vejo ter izginila v daljavo...kako enostavno to zgleda, da bi se ji kar pridružil...vsa vesela sva nadaljevala pot in zagledala še nekaj nam znanih in neznanih živali, kot je npr. leteči lemur, dolgorepi makaki, ptiči vseh barv, med katerimi najmogočnejši je seveda opevani Hornbill – ptič z ''dodatnim  ukrivljenim kljunom''...lepota Bornea...

Mini treking čez park se je zaključil z iskanjem prevoza...mahala sva avtobusu, kot je tukaj navada, saj ustavijo dobesedno vsakih 50 metrov ....vendar neuspešno...za njim pa na prvi pogled prijazni domačin ustavi in nama ponudi prevoz nazaj v mesto...dobila sva štop brez štopanja...haha

Amapak ni se končala tako lepo...ob prihodu v mesto sva prijaznega gospoda iz kulture vprašala če sva kaj dolžna in rekel je: ''taxi stane 40, dajta mi petdeset ringgitov'', u mater sva se pogledala in obnemela...ni šans...Luka je začel brskat po denarnici in mu dal 16 RM...fant je dobil grozen pogled, Nino je postalo strah...kaj če nas ne spusti iz avta? Luka je imel v denarnici še nekaj denarja iz Laosa – nekaj tisočakov – vredno kakšen dober dolar in sva se nekako zlizala...čeprav je imel že krvave oči...no, na potovanju se marsikaj zgodi, srečaš lahko tudi neprijazne ljudi, je pa to dobra šola, da od zdaj naprej je prvo vprašanje HOW MUCH J...

Od Sandakana sva se poslovila s sprehodom po mestu, s pitjem čaja v restavraciji z ''ogabnim'' razgledom na mesto in odhodom na reko Kinebatangan...

Reka Kinebatangan – največja reka v provinci Sabah, ki iz vseh strani ponuja pogled na wildlife – divje življenje  živali in ljudi, ki živijo ob njej.

Ker sam ne moreš skakati po jungli in iskati opic, sva vzela 3 dnevno turo, ki je vključevala 5 rečnih voženj in krajši učni sprehod po jungli – seveda tudi prenočišče in hrano...res je sproščujoče tukaj...

Restavracija in bar ob reki, čaj in kavica v neomejenih količinah, najina hiška v naravi...

Kmalu po prihodu smo sedeli v čolničku z vodičem, ki je dobro poučen o jungli in njenih prebivalcih.

Ni minilo dolgo časa, ko smo vsi strmeli v drevo polno dolgorepih makakijev...majhnih in velikih...ki so ob našem približevanju njihovemu raju začeli pripravljati napad na vsiljivce...v skupinah po 4 so se nam iz vseh strani zelo približali, začeli prhati proti nam...kar je bil jasen znak da s***** J

Pot po reki navzgor nas je pripeljala do opic Proboscis, ki so za razliko od makakijev zelo sramežljive in bežijo v notranjost gozda...Ali ste vedeli? Opica vrste Proboscis je edina vrsta, ki živi samo še na Borneu in je med najbolj ogroženimi vrstami...kot tudi Hornbill, ki smo ga srečali večkrat v teh treh dneh.

Voznik čolnička je zavil v ozek pritok reke...imaš občutek kot da si oblečen v gozd, drevesa rastejo iz vode, oglašanje ptic skoraj pri ušesu...še kakšna kača in skok opice v reko ti prekriža pot J

V večernih urah smo na nočnem ''sprehodu'' po reki opazili spanje različnih vrst ptic, pripravljanje na lov  sovice okice in malega krokodilčka, ki bi najraje zlezel na čoln, itd.

Videli smo že skoraj vse kar smo želeli...ostali so samo še pygmy sloni...na vprašanje vodiču ali bomo videli slone je sledil odgovor, da so le ti predaleč stran...doplačilo ''samo'' 170$ za 3 dodatne ure vožnje...Američanka Jennie in  Nina sta po par krepkih besedah o njihovem načinu služenja denarja in prodajanju tur v katere naj bi bilo vse to vključeno dosegle nekaj popusta (pri najemu škornjev in interneta – kar bi seveda bilo lahko vključeno ob takšnih cenah).

Večerni pogovor z ostalimi je nanesel na temo, kakšen občutek včasih dobimo mi ''turisti iz bogatih držav''...zdi se nam namreč, da domačini velikokrat mislijo, da denar dobesedno pobiramo z dreves...ko nas šokirajo z raznoraznimi cenami, ki so nesmiselne za to kar ponujajo...npr. vožnja z ladjico do slonov bi stala okoli 7 dolarjev (bencin), zaračunajo pa ti zgornjo omenjeno ceno, torej imajo v žepu 163 dolarjev v petih urah...ture seveda nismo vzeli, čeprav prihajamo iz bogatih držav kot je Amerika, Nizozemska, Francija...in najbogatejša od teh Slovenija J

Vodič se je verjetno zamislil ob naših besedah in se je vidno trudil ob naslednji vožnji po reki, da bi opazili slone...neuspešno...nas je pa presenetil samec orangutan, ki si je ravno pripravljal novo bivališče...orangutani naj bi bili najbogatejši ljudje...zakaj? Ker dnevno zgradijo 2 hiši  J

Prijeten zaključek naše ture po reki Kinebatangan...

Se slišimo iz Ranaua...Luka & Nina

Terima Kasih za vaše spremljanje****

p.s. Pijavke naj bi odstranjevale toksine iz telesa, ampak ko jo imaš na sebi ni preveč prijeten občutek :)

      

Hornbill

Mali Lacoste

Pijavke

Naša skupinca na Kinabtanganu

Proboscis

Sem hud ne?

''Varanček''

Razgled v Rainforest Discovery Center

Gozdni človek

Canopy walking

Sepilok Giant - najvišje drevo v parku

Pri večerji :)

S*****

Rambo

Rambica

Buffalo

Razgled iz restavracije