Ranau in naokoli...

V majhnem mestu sredi goratega Bornea sva se znašla med plantažami čaja – Sabah Tea Garden.

Sprehod in pogled na zelene grmičke je poplačal dolgo iskanje prevoza, kar je tukaj vsakodnevni izziv.

Če naletiš na pravo osebo lahko prideš do želenega cilja, seveda s pogajanjem za pravo ceno :)

Hoja po peklenski vročini naju je hitro izmučila in že sva sedela na terasi z razgledom na goro Kinabalu, srkala čaj, ter iz sušilnice vohala aromo tega več tisoč let starega napitka.

Počasi se je bližala noč in spet smo pri vprašanju kako domov? Štopava? Vprašava koga, če gre v isto smer? No stala sva kot dva kupa nesreče in čakala, da se ljudje približajo svojim avtomobilom na parkirišču pred restavracijo :)

Vprašala enega, pa drugega...v tretje gresta Luka in Nina...jejjj dobila prevoz – in to ne navadnega!

Peljala sva se v jeepu, zadaj na ''kibli'' z vetrom v laseh.

Prijazna gospa se je opravičila, da bodo naredili še krog skozi plantaže, super še boljše za nas, dobila sva še dodatni izlet...po prihodu nazaj nas je cela družinca lepo pozdravila, nam zaželela srečno potovanje in stisnila roko.

Po slastni večerji sva se zvrnila v posteljo – utrujena od vročine in iskanja prevoza :)

Veter v laseh

Sabah Tea

 

Naslednji dan – podvigi v parku Kinabalu – naša želja je bila povzpeti se na vrh gore Kinabalu (4095m).

Ker si sam ne moreš organizirati prenočišč ter vodenja na goro in so paketi, ki jih ponujajo turistične agencije precenjeni (210€ na osebo za dva dni) sva se zadovoljila z dooooolgim sprehodom čez park, ki ponuja veliko poti – od krajših do daljših.

Najdaljša – okoli 6km je bila naša izbira...za teh par tisoč metrov dolgo pot se verjetno odloči zelo malo ljudi, saj nisva opazila niti enega.

Na določenih delih je bila pot že kar zaraščena, pa da ne pozabimo omeniti ovir na poti (drevesa, stare kanalizacijske cevi...), včasih ji je bilo prav težko slediti.

Po klancu navzgor, do reke navzdol pa spet po stopnicah navzgor pa...zakaj je tolikokrat gor pa dol?

Kasneje sva bila deležna razlage: Malezijci (oz. azijci) imajo večinoma  krajše noge in zato lažje hodijo navzdol, navzgor pa težje – pri nas pa je po njihovem prepričanju ravno obratno, saj naj bi nas (belce) pri hoji navzdol bolela kolena (zaradi daljših nog)...jaaa, kdo bi vedel če to res drži, sigurno pa si oni s tako potjo ''balansirajo'' telo...po njegovi razlagi! :)

Mislila sva, da bova po šestih kilometrih pri izhodu iz parka – MISLITI POMENI NIČ VEDETI!!!!

Po naporni poti sva prišla do asvalta in ugotovila, da naju čaka še nadalnjih 5 km – vse lepo in prav če nebi začelo scati kot iz škafa – z palerinami sva bila bolj mokra kot brez...težko je verjeti, ampak sva zmrzovala sredi tropov :)

Spet srečna s prevozi sva za Ranau uštopala gasilski kombi...

Rasizem še vedno obstaja :)

Posebna živalca

Parazitsko drevo

 

Vsako jutro, ko sva v Ranau pozajtrkovala so naju spremljali glasovi taksistov in domačinov  – Poring? Poring? Hot Spring? Kota Kinabalu? Where are you going? Where are you from? Poring? Poring?...hhaha res se nikoli ne utrudijo.

No pa naj jim bo, greva v Poring Hot Spring (termalne vrelce).

Največja atrakcija okoli Ranaua so termalni vrelci v parku, ki ponuja tudi sprehod do slapov, farmo metuljev, hojo po visečem mostu in kopališče s tobogani.

Vodo iz vrelcev lahko občutiš (kot tudi vonj po žveplu) v manjših in večjih bazenčkih in opazno je, da domačini trdno verjamejo v njene zdravilne učinke. Na čistočo teh bazenov ne dajo velikega pomena zato sva si midva namakala samo noge...Ob izstopu iz parka naju je presenetila velika tabla- POHITITE, RAFLESIA CVETI!!!! Končno jo bova videla – Raflesio, ki slovi kot največja roža na svetu, saj je premer cveta lahko velik tudi do 1m. Da jo najdeš cvetečo moraš imeti velikoooo sreče, saj cveti le nekaj dni, na cvetenje pa se pripravlja tudi do 9 mesecev. Rastlina je parazit in mesojed, stati v njeni bližini ne moreš dolgo zaradi močnega vonja- ne diši po vrtnicah ampak po razkrajajočem mesu!  Vseeno je lepa in mogočno rdeča :)

Termalni bazeni

Raflesia

Durian - kralj sadja v Maleziji

Cimet - kralj začimb

 

Se še spomnite plantaž Sabah Tea??? Tako so naju navdušile, da sva se tja vrnila na 2-dnevno raziskovanje in poučevanje o Camelii Sinensis (strokovno ime za čaj). Ob prihodu na plantažo naju je pričakal najin vodič Hamid s katerim smo se z jeepom odpeljali do začetne točke našega jungle trekkinga po Kamunsu hill. Na 2- urnem sprehodu sva spoznala veliko rastlin, ki so del vsakodneva lokalnih ljudi npr. sladko dišeči list v katerega zavijejo pripravljen riž, tongkat ali (rastlina za ohranjanje moškosti ), nekaj vrst ingverja, tapioco (podobno našemu krompirju), list, ki ga skupaj z oreščki žvečijo za ohranjanje ''zdravih'' zob (te po žvečenju postanejo močno rdeče barve), cimet, opazili smo tudi smešno žival ki se ob nevarnosti zvije v kuglico...ter kar nekaj pijavk, ki so naju napadle!

Po sprehodu vožnja skozi nasade čajčka, okusno kosilo piščanec z indijskimi oreščki in capljanje po reki. Preizkusili smo se tudi v premagovanju težkih ovir in ker nam je pri tem postalo zelooo vroče pristali v osvežujoči vodi :)

Pospremili so naju do najine sobice v long house,v celoti narejenega iz bambusa. Lepa sobica in lepo postlane postlce so naju vabile ampak noč je še mlada... pri večerji sva spoznala vodiča Raya in sramežljivega pilota helikopterja Jaya. Večer sva preživela v res fajn družbi, ob resnih in smešnih pogovorih, igri z pihanjem puščic , v iskanju piv, ko jih je zmanjkalo...Ob druženju z jayem sva spoznala njegovo razočaranje nad ljubeznijo in svetom...ne veva točno kaj se mu je zgodilo, vendar kot bi rekel Ray je imel smolo v življenju,  pristal je v Afganistanu, kjer je pilot reševalnega helikopterja, videl veliko, preveč... pomagal je tudi v cunamiju, ki je leta 2004 prizadel velik del Azije. Vprašanje, kdaj mine bolečina v srcu nama je dalo vedeti da mu v življenju res ni bilo z rožicam postlano. O tem kar je doživel bi rad napisal tudi knjigo, ki jo bova SIGURNO prebrala!  

Drugi dan je sledila predstavitev tovarne čaja in proces od obiranja do pakiranja.

Naučila sva se tudi kako spoznati pravi čaj in po končani razlagi nekaj čajev tudi kupila.

Hamid nama je podaril dve vrečki čaja...od Sabaha Tea Gardena sva se poslovila z okusom po čajnih palačinkah in medu.

In še opozorilo Hamida: prekomerno pitje čaja z limono lahko poslabša tvoje zdravje, zaradi reakcije, ki se zgodi med limono in čajem...

Žival ''kuglica''

Hamid in list za konzerviranje riža

Umirajoča Raflesia

Raflesia v popku

Posledica pijavk

Nina in premagovanje ovir

Naša sobica v longhouse

Longhouse

Ray, Luka in leteči hrošč

V sredino!

Ray: Nina si spila pivo preden ustreliš, gre boljše!

Večerna klapa

Jay, moja malenkost v sredini in Ray

Čajne plantaže

Obiranje čaja ni lahko in tudi mizerno plačano

Dva obiralca na delu

Darilce od najinega vodiča Hamida

Za konec še čajne palačinke

 

Zadnja dva dneva v Ranau sta minila v zdravljenju Nininega prehlada, ob gledanju vseh treh delov Botra, naravnih juiceih in odločanju kako bova preživela zadnji teden Bornea.

Odločila sva se za....

Do naslednjič Luka & Nina...

p.s. 1: Pa pravijo da so rasizem že odpravili...v Maleziji (oz. Sabahu) temu ni tako saj so cene dvojne: ene za Malezijce, druge pa za Ne – Malezijce (in to občutno drugačne)...

p.s. 2: V Ranau sva prvič opazila psa kot domačega ljubljenčka – nahranjega, čistega in na sprehodu – drugače kužki vsi zapuščeni in podhranjeni tavajo po mestih

p.s. 3: Semaforji se v Maleziji upoštevajo, kadar je to res nujno; če imaš rdečo in če nikjer nobenega ni ,spelji...logično, ne?

p.s. 4: Malezijci so res domiselni pri izbiranju imen svojih podjetij npr. restavracij: Double Luck Restoran (dvojna sreča), Good Taste Restoran (dober okus),...